Passo Stelvio – vozniška odisejada onkraj Dolomitov

Toda Stelvio s 2757 metri ni najvišji asfaltiran prelaz ne v Alpah ne na stari celini, saj je francoski Col d'Iseran sedem metrov višji, še manj je najvišja asfaltirana cesta v Evropi, saj na jugu Španije pod Pico de Veleta pripeljemo skoraj 3400 metrov visoko (asfalta je konec na okoli 3100 metrih). V Severni Ameriki se asfaltna cesta na Pikes Peak neha 4302 metrov visoko, na Mount Evansu pa še osem metrov višje.

Kar je precej običajna višina za številne prelaze v južnoameriških Andih, kjer je z argentinske strani prelaz San Francisco z višino 4726 metrov celo asfaltiran. Medtem ko lahko v Himalaji marsikje presežemo pet kilometrov in se na prelazu Semo La v Tibetu po asfaltu peljemo 5565 metrov nad morsko gladino.

A Passo Stelvio je nam najbližji res visok alpski prelaz. Iz kraja Prato allo Stelvio se cesta na dolžini 25 kilometrov dvigne 1800 metrov nad dolino, kar je impresivno, toda le 200 metrov več, kot če se peljemo iz Bovca na Mangartsko sedlo. Res pa sam prelaz Stelvio ni najvišja točka, ki jo je mogoče doseči z vozilom – s sedla se namreč odcepi še makadamska cesta, ki preko Passo delle Platigliole 2908 m pripelje 3108 metrov visoko na vmesno postajo ledeniške gondole oziromo Rif. Pirovano. Z gondolo lahko nadaljujemo na vrh Livrio 3174, od koder nas smučarske vlečnice preko ledenika pripeljejo 3400 metrov visoko pod Punta degla Spiriti ali na Sasso Rotondo 3326 metrov nad morje.

Ledenik nad prelazom velja po površini za največje poletno smučišče v Evropi, čeprav mu strežejo le ena gondola in štiri vlečnice z izključno lahkimi progami. Na ledeniku sicer kraljujejo tekmovalne ekipe, a za 45 evrov dnevno se je mogoče tudi sredi julija in avgusta vsaj v dopoldanskem času dobro rekreativno nasmučati.

A če se vrnemo na cesto – na vzhodni strani, kjer je običajni vozniški »privoz« na prelaz, dobimo nekoliko grenak priokus, skoraj 50 serpentin na tej strani že leta 1825 zgrajene ceste namreč lahko predstavlja komu izziv, gotovo pa ne presežnega vozniškega veselja. A tudi, kar se izziva tiče, je veliko zanimivejši bližnji le sto metrov nižji prelaz Gavia. Kar pa se lepote in vozniških užitkov tiče, se seveda težko kaj meri s cestami preko sosednjih Dolomitov. A dobra stvar pri prelazu Stelvio je tudi ali pa prav to, da pot tja in nazaj, če jo začnemo v Sloveniji, vodi čez še lepše in zanimivejše dolomitske prelaze. A to je že druga zgodba ...