Najbolj posebna smučišča sveta

Običajno menimo, da je večje tudi boljše. Tudi pri smučiščih, ki v največjih alpskih sistemih – Les 2 Alps in Alp d'Huez, pa Štiri in Tri doline ter Sella Ronda v Dolomitih ali Aspen v Skalnem gorovju in Whistler v Obalnem gorovju – dosegajo res impresivne dimenzije, ki jih je še komaj mogoče presmučati. A tokrat se bomo osredotočili na majhna, a veliko čarobnejša smučišča severne poloble (naslednjič pa še južne), tista, ki najbolj izstopajo na vsakem kontinentu.

EVROPA – WEISSSEE (Avstrija)

Alpski smučarski raj postreže s številnimi primeri najboljše mogoče smuke tam, kjer sploh ni smučišča, ampak le nihalna žičnica – na primer italijanski Hellbroner in Vale Blanche na francoski strani ali La Grave v Franciji. Pa tudi minismučišča v zaledju razvpitih prestižnih gigantov, kot so Heuberg z Mattjischhornom v zaledju Davosa ali Diavoleza v predgorju St. Moritza v Italiji, morda Isolacia med Bormiom in Livignom, ali še bolje, na videz zakotna, a sicer zares veličastna Staffa / Macugnaga. V Avstriji pa Weisssee, smučišče, ki z le nekaj starimi napravami in nezanimivimi progami ponuja izjemne možnosti variantnega smučanja in je obenem izhodišče za lepe visokogorske ture (na primer tritisočak Stubacher Sonnblick). P. S.: zunaj Alp sta lahko nekaj posebnega Juvas na Norveškem ali pa islandski Siglufjordur povsem na robu Arktike, tik ob morju. In če že govorimo o morju, seveda ne gre spregledati smučanja na vrhu Sredozemlja – Etni.

S. AMERIKA – Mt. ROSE (ZDA – Nevada)

Severna Amerika je dom gigantskih smučišč s cenami, ki nič kaj sramežljivo pogledujejo onkraj tristo dolarjev na dan. A vendar ima nekaj sladkih in precej manj komercialnih majcenih biserov. Prav poseben je Beartooth pass na severu Montane – minismučišče z neverjetno strmo vlečnico, ki je tako visoko (geografsko in nadmorsko) ter zakotno, da se odpre šele poleti in je edino, kjer je mogoče smučati s pivom v roki. Alternativa je precej južnejši koloradski Silverton, večja zadevščina, a z le dvema sedežnicama (tretja je v delu) in povsem brez urejenih prog – z izključno strmimi grapami skoraj 4000 metrov visoko. Morda najboljša je kombinacija nekje vmes – Mt. Rose, ki leži na robu (nevadske) puščave s temu primernim razgledom in klimo, obenem pa s snežnim zaledjem Sierre Nevade (supersmučarskega področja Lake Tahoe). Smučišče, v resnici na hribu Slide mountain (in ne Mt. Rose), je majhno po napravah, a veliko po zaslugi ikoničnih grap (chutes), ki omogočajo strmo variantno smučanje s pomočjo sedežnice.

AZIJA – MT. GASAN (Japonska)

Azija ima veliko divjih možnosti, od iranskega Semšaka (v senci večjega Dizina) do indijskega Gulmaga, pa celo Dubaja, ki so vredne obiska že samo zaradi eksotike in spektakularnosti. Sicer pa se večino najboljšega azijskega smučarskega dogajanja odvija na japonskem otoku Hokaido, kamor fronte iz sibirskih prostranstev stresajo za podalpski del sveta prav nepojmljive količine snega. Toda v tem smislu je še en presežnik na sredi glavnega otoka, prav "nasproti" razvpitega smučišča Zao pri Jagamati. Mt. Gasan je pravzaprav orjaški kopast hrib z eno staro sedežnico, ki me je logistično precej namučil z dostopom v svetu, kjer angleščina ne obstaja in je treba do proge zamenjati pet ali šest vrst prevoza. Ampak zato je to svet, kjer pade toliko snega, da čeprav je na naši zemljepisni širini in le nekaj nad 1000 metrov nad morjem, začne obratovati šele maja, ker je prej nedostopen. Krepko več kot desetmetrska snežna odeja se tudi poleti še jasno kaže z vodoravno raslimi drevesi. Možnosti predvsem turnih variant na načeloma manj plazovitem japonskem snegu pa je praktično neomejeno.