Morski psi so eni najpopolnejših bitij na planetu. Naš vonj zaznajo na kilometer, vibracije gibanja na sto metrov in v napadu dosežejo hitrost 100km/h. Ne poznajo bolezni, se samoregenerirajo, že ob rojstvu so samozadostni in praktično nikoli ne spijo oziroma mirujejo. Preživeli so vsa množična izumrtja in se v pol milijarde let evolucije tako izpopolnili, da se že sto milijonov let sploh ne spreminjajo.

V vodi med njimi to zaznaš že iz njihovega superiorno gracioznega gibanja in nezainteresirano ledenega pogleda. Podoba brezčutnega ultimativnega plenilca, ki veje iz njegovih oči, je v bistvu najbolj srhljiva stvar ob srečanju na štiri oči. A človek jih načeloma ne zanima, ker ne predstavljamo ne hrane ne grožnje. Občutek imaš, da se morski pes zaveda, da je kralj morja in se ne ukvarja z vrsto, ki je zanj evolucijsko na stopnji nedonošenčkov.

Strah torej je ali ni prisoten? Pri potopu z morskimi psi je tako kot v večini skrajnih situacij: Če vanje prinesemo strah, bo doživetje srhljivo, če se tega lotimo z navdušenim občudovanjem, pa bo vse skupaj pravljično. Zanašanje na statistiko, ki pravi, da morski psi povzročijo deset človeških smrti letno, kopenski psi pa okoli 30.000, prav sredi jate morskih psov ni v veliko pomoč. Primarna čustva pri večini prevladajo. A občutek je v resnici zelo poseben in sanjav, saj možgani težko dojemajo ne najbolj logično resničnost.

Priznajmo, morski psi sesači, s katerimi sem se potapljal pred otokom Dhiggiri, so med najmanj napadalnimi. Če pomislim na grebenske morske pse, s katerimi sem se nekoč srečal na Bahamih, se zdijo ti leni, nezainteresirani in z ne prav strašljivo velikimi usti. A po drugi strani so še vedno statistično četrti najnevarnejši glede na ugrize človeka. V vsakem primeru pa so zares nevarne morske živali nekateri eksotični ožigalkarji, skati, morske kače in polži. Pa seveda tudi morske deklice ...