Novi monster nima cevnega okvirja in ne razkazuje motorja, niti nima klasične okrogle luči, ampak ovalno LED, ni več »analogen«, ampak se ponaša z vso možno Ducatijevo varnostno elektroniko, vključno z nadzorom zdrsa zadnjega kolesa in zdrsa med zaviranjem prednjega. Ima tudi vse pripomočke, od quickshifterja do launchcontrola. In ob vsem tem poraja vprašanje: je to sploh še monster, kot so »pradavna« šeststotica, legendarni S2R in odličen zadnji model, 821?

Odgovor ni preprost. Novi monster je seveda super motocikel, ki je všečen in atraktiven, stare modele pa pusti v vzvratnem ogledalu. Skoraj litrski agregat pridela 111-glavo hordo dvovaljnih konjičev, kar pomeni, da je ravno prav zmogljiv, da je zanimiv in varen, a ne tako brutalen, da bi bil nevaren in strašljiv. Prepričljiv je tako zvok kot občutek na sedežu. Različni režimi delovanja pogonskega sklopa, ki jih preprosto nastavimo s premikom prsta, pa poskrbijo za različne značaje podajanja moči in navora. 

A tisto, kar je ključno in zaradi česar so se inženirji pri snovanju novega monsterja odrekli cevnemu okvirju, je lahkotnost. 166 kilogramov suhe teže je fantastično za tako zmogljiv motocikel. Okvir, prevzet od superbika, je namreč radikalno zmanjšal maso in povečal togost. Motocikel je zato – kot se od monsterja pričakuje – vozniško zabaven, všečen, zmogljiv in atraktiven. Zavore so prav tako impresivne, vzmetenje pa zaradi želje po cenovni dostopnosti spredaj ni nastavljivo. A če dobro pomislimo, to ni nujno slabo, saj imajo inženirji pri Ducatiju več znanja o nastavitvi kot večina kupcev.

In to velja tudi za oblikovalce, ki so dizajnirali sodobne linije. Evolucije motocikla jim ne smemo zameriti – z naslanjanjem na nostalgijo ne bi bilo napredka in glede na to, da je novi monster v vseh vozniških parametrih boljši od predhodnika, mu to težko zamerimo. Če bi imel drugačno ime, bi bili nad njim navdušeni tudi najbolj zapriseženi »desmofani«. A ti ne smejo pozabiti, da monster tudi v novi različici z zabavnostjo, agilnostjo, zmogljivostjo in vozniškim veseljem ohranja bistvo motociklizma in to počne bolje kot večina pretežkih, preveč zmogljivih ali pa le premalo domiselnih sodobnih motociklov. 

Kaj pa menijo o tem lastniki starejših modelov monsterja? Zakaj je ta motocikel tako ikoničen, popularen in zanimiv? Zakaj kljub številnim drugim modelom še kar vztrajajo pri njem? Pogovarjali smo se z Gašperjem Jakominom, motociklističnim novinarjem in voznikom monsterja: