Čeprav živi pod gorami obdana s številnimi možnostmi gorskega kolesarjenja, se je v tekmovalnem spustu znašla po naključju. Začela je po vzoru bratranca s “fourcrossom” in po nekaj rekreativnih poskusih leta 2015 presedla na specialko za spust. Že naslednje leto je v Kranjski Gori prvič stala na stopničkah evropskega pokala, nato pa osvojila še naslov podprvakinje stare celine. Odlično rezultatsko zgodbo ustavi poškodba tik pred svetovnim prvenstvom.

Dve leti kasneje je postala evropska prvakinja in stopila na stopničke tekme svetovnega pokala v Val di Sole, kar je najboljša uvrstitev v zgodovini slovenskega spusta z gorskimi kolesi (še posebno, ker ji je kot prvi Slovenki uspelo dobiti kvalifikacije). Svojo najuspešnejšo sezono dotlej je končala podobno kot pred dvema letoma s poškodbo in tokrat po zlomu medenice na berglah. Še dve leti za tem pa – na letošnjem svetovnem prvenstvu osvojila bron in postala uradno tretja najhitrejša spustašica sveta.

Monika iskreno uživa v hitrosti, adrenalinu, dogajanju in se ukvarja z vrsto raznolikih športov. A njen prosti čas je popolno nasprotje naglici in stresu, ki ju doživlja pri vrtoglavih hitrostih na kolesu – rezlja namreč nakit iz lesa. Očitno je tudi to ena od skrivnosti njene umirjenosti in hladnokrvnosti, ki ju kljub nevarnosti športa samega namesto strahu pelje s seboj na kolesu – tudi ko so razmere pod gumami nemogoče ali pa tekmovanja dosegajo najvišjo stopnjo, kot je bilo na nedavnem svetovnem prvenstvu v Leogangu.