Začnimo z obliko. S 115 centimetri višine je nižji od nosa večine avtov na naših cestah, klinasta oblika pa omogoča zasnovo, za katero se zdi, da so ta avto le na velik desetvaljnik pritrjena kolesa s kabino. In to ne daje le občutka hitrosti tudi, ko stoji parkiran, ampak omogoča optimalno razmerje mase med prednjo in zadnjo osjo ter igrive vozne lastnosti. V tem avtu ni nobenega občutka, da je Ferruccio Lamborghini nekoč izdeloval traktorje, a zelo jasno občutenje, da je začel delati svoje avtomobile, da bi izboljšal Ferrarije in da je izumil razred super športnikov.

In potem je tu motor. Na zaradi marketinških, okoljevarstvenih in trendovskih pritiskov žalostno usodo obsojen desetvaljnik doživlja v tem avtomobilu enega vrhuncev. Vozil sem tak pogonski agregat, ko je rohnel v M5 in RS6, pa tudi ko je pisal zgodovino v Lexusu LFA, Carreri GT, a zdi se mi, da se Huracanu najbolj poda. Še posebno v kombinaciji z res učinkovitim in hitrim sedemstopenjskim avtomatskim menjalnikom, ki avto požene do dvestotice, ko je večina običajnih vozil šele okoli stotice. Galop pa se ustavi šele onkraj 320 km/h. In to z velikanskim nasmeškom na obrazu!

In ko deset batov, zapakiranih v dobrih pet litrov prostornine, poženeš v drnec? Ko pohodiš stopalko za plin, se dvigne želodec, saj se avto premakne, kot da bi skočil v prepad. S pospeškom, enakim zemeljski težnosti, si v treh sekundah pri 100 km/h in z menjalnikom v ročnem režimu komaj uspeš slediti stopnjevanju galopa 600-glave konjušnice za hrbtom. Ja, v redu, če pogledamo realno – mnoga električna prevozna sredstva zmorejo to, ampak v tem avtu pač ni realnih občutkov, ampak evforija, ki spremlja drnec vrancev. Mislim na rohnenje. Na božansko simfonijo zvoka desetvaljnika!

Vozniška dinamika je fantastična. Majhna masa tone in pol, majhne mere in štirikolesni pogon z aktivnim razporejanjem moči oziroma navora in karbonsko keramične zavore, ki delajo čudeže, že v teoriji govorijo svojo zgodbo. Zato je škoda, da ga nismo mogli preizkusiti na dirkališču in zares spustiti z vajeti, a tudi na ulicah Dubaja je bila vožnja zabavna. Tu je prišla do izraza njegova druga kvaliteta – vpadljivost. In presenetljivo, tudi prijetna uporabnost v odprtem mestnem prometu.

Če pa ga hočemo videti v razkošju vseh zmogljivosti na dirkališču, poglejmo posnetek iz Nordschleifa, kjer je ob prihodu na trg postavil (kontroverzni) rekord med serijskimi avtomobili: