Kalifornija je vse od prvih evropskih priseljencev veljala za sanjsko deželo, bogato s soncem in zlatom, zato se je razvila v raj za bogataše, umetnike, znanstvenike, deskarje, plezalce …  Danes neskončne vrste šotorov brezdomcev v Los Angelesu, še daljši zastoji na cestah, predeli mest, ki smrdijo po marihuani in smogu, pripovedujejo tudi drugačno zgodbo. Toda priznajmo: pacifiška obala in visokogorje Sierre še vedno vabita z obljubami avanture v čarobnem okolju.

A na svetu je ogromno dežel z osupljivimi naravnimi in avanturističnimi danostmi. Kalifornija je posebna tudi zato – ker omogoča, da v istem dnevu deskamo na oceanskih valovih, smučamo po epskem snegu Visoke Sierre in na poti med enim in drugim vijugamo po najboljših cestah na planetu. Če startamo na surfersko sicer ne najbolj idealnem, a zato nepojmljivo doživetem "freakshowu" Venice Beacha v Los Angelesu, nas severno v gorovju Santa Monica nad obalo Malibuja čaka kopica širokih in praznih, neverjetno zavitih cest z odličnim asfaltom in navznoter nagnjenimi ovinki brez neurejenih bankin, tovornjakov in stacionarnih radarjev.

Najbolj ikoničen in razvpit ter ob koncu tedna tudi poln vseh najdražjih vozil, ki jih premorejo milijonarji med Los Angelesom in Santo Barbaro, je Mulholland Highway. Še posebno najbolj zavit del 21 ovinkov s pomenljivim imenom "Snake". Čeprav se ceste lokalni motoristi večinoma lotevajo s superšportnimi motocikli in predelanimi čoperji, sem sam izbral ovinkom verjetno najprimernejši stroj Ducati Hypermotard. Posamezni zavoji so namreč tako zaprti, da jih je najbolje "napasti" s supermoto motociklom, spet drugi hitrejši odseki pa kot nalašč za streetfighterje – in hypermotard je oboje. A v resnici je vseeno, in tu pravzaprav niti ne potrebujemo adrenalinskega vzburjenja, saj tudi križarjenje v kakršnem koli vozilu izvablja nasmeh na obraz in veselje v dušo. Californication pač ...

A visoko nad Malibujem se vse skupaj šele začne. Nekaj sto kilometrov severneje namreč v Yosemitiju ni le granitni plezalni raj, ampak v njegovi bližini – paradoksalno s predstavami o večnem poletju, tudi smučarski raj. Vse do poletja! Mammoth mountain je najvišje severnoameriško smučišče zunaj Skalnega gorovja, krepkih tri tisoč metrov visoko in z izjemo precej severnejšega Mt. Hooda smučišče z najdaljšo sezono na zahodni polobli. In to ob 300 sončnih dnevih letno z več kot desetimi metri snega na sezono. In predvsem možnostmi izbire med filigransko steptanimi in na videz tudi neskončno širokimi progami ter prav perverzno strmimi neurejenimi "grapcami".

Verjetno še največ pove podatek, da je med sto petdeset progami več kot tretjina "freeride" (black diamond experts only) spustov. Celotni večkilometrski vršnji greben smučišča ima namreč eno samo urejeno progo, ostalo pa grape, v katerih lahko vriskamo od navdušenja (kakšni pa tudi od strahu), saj višinska razlika ne presega nekaj sto metrov in niso izpostavljene. Verjetno najbolj zanimiva je Hangman hollow, ki ponuja 40 stopinj naklona in adrenalinsko še strmejši vstop vanjo (glej video). Kdor ne mara strmine, ima v srednjem delu karvarsko idealne, široke urejene proge, v vznožju pa še gigantski snežni žleb skupaj z ostalimi "pritiklinami" prostega sloga. Lahko pa tudi le uživa v kontrastno modro-belih razgledih ali vijuganju za kakšnim kalifornijsko blond čopom vihrajočih las.

Ima pa to seveda svojo ceno: dnevna karta v paketu z najemom smuči presega 250 ameriški dolarjev, o cenah spanja raje sploh ne govorimo, čeprav smučišče ne po velikosti ne mondenosti ne more konkurirati najprestižnejšim v Skalnem gorovju. Dobimo pa za to kalifornijsko svobodo brez fizičnih omejitev prog (ograj) ali prepovedanih območij, česar večina severnoameriških smučišč ne premore.

In da ne pozabimo: tudi Lake Tahoe kot drugi kalifornijski smučarski raj ni daleč. Nevadski igralniški blišč Rena ali Las Vegas pa tudi ne! A to je že druga zgodba ...