Jesenski lov na višino in sneg

Seveda je kar nekaj alpskih tritisočakov, na katere so speljane žičniške proge, a Titlis je nekaj posebnega, in to ne le zaradi svoje lokacije, ki ponuja razgled na osrednje Alpe. Žičnice nas pripeljejo na vedno zasnežen vrh Malega Titlisa, ki je že sam po sebi razgleden, obenem pa nudi za povprečne obiskovalce gora ravno prav visok in strm vzpon na glavni vrh (do ene ure in do 35 stopinj strmine ter nekaj skalnate začimbe na koncu). In če bomo zgodnji, bomo na njegovem vrhu uživali v samoti, kar je v žičniškem alpskem svetu prava redkost. Žal smučanje z vrha čez ledenik zunaj uradne smučarske sezone ni dovoljeno, a tukaj je mogoče najti še precej drugačne zabave.

Poleg naravnih danosti ima Titlis tudi dva tehnična aduta. Prvo rotirajočo nihalko na svetu, ki je še vedno ena redkih tovrstnih »gondol’c« in ponuja izjemen razgled na ledenik, ki ga preči, ter predvsem na naravo pod njim. Druga stvar je najvišji viseči most na svetu, edini več kot tri tisoč metrov visoko, ki ponuja sto metrov dolg sprehod praktično pol kilometra nad tlemi, kar je super (adrenalinsko) hribovsko doživetje za negornike. Gorniki pa imajo seveda dovolj drugih možnosti, med katerimi izstopa vzpon po opuščeni ferati v južni steni.

Pozimi je Titlis, čeprav ne blesti s presežniki, kar zadeva urejene proge, prava meka prostega smučanja. Številne grapice vseh mogočih naklonov sredi smučišča dopolnjujejo možnosti strmih spustov, tudi takih z dvema kilometroma višinske razlike in praktično brez koraka vzpona. In čeprav smo v Švici in sredi Alp, so na omejenem delu hriba dobrodošle tudi motorne sani. Nasprotno pa poleti ponuja spokojno uživanje med veslanjem po idiličnem jezeru Trübsee. Najlepše pa je, da lahko pot tja  vodi čez nekaj zares atraktivnih cestnih prelazov, a o tem kdaj drugič ...