Japonska je z zahodnjaškega stališča nekaj najbolj norega, kar je mogoče doživeti. Tokijski zaliv s skoraj 40 milijoni ljudi je mešanica New Yorka, Katmanduja in Vladivostoka. Tukaj ni košev za smeti in bankomatov, ni uličnega kriminala, tolerance na alkohol in znanja angleščine. Tu ne moreš srečati debelih in nasmejanih ljudi, z izjemo žensk, ki se hihitajo, ko so v zadregi. Ne le vlaki, ampak tudi avtobusi ne zamujajo, ker imajo poleg voznika še nadzornika časa in tako ne čudi, da so zdolgočaseno nečustveni prebivalci bolj kot ljudem podobni robotom ter da z lahkoto mučijo drevesa in delfine, pa tudi sebe! Delajo sicer časovno ogromno, a količinsko malo in predvsem neodgovorno ter nesamoinciativno. Nepričakovano v vsakdanjem življenju praktično ne uporabljajo sodobnih elektronskih pripomočkov. In načeloma ne seksajo! Pravzaprav se tudi ne dotikajo drug drugega, zaradi česar ne čudi, da so obsedeni z bizarnostmi, kot so porno karoke z zadovoljevanjem med petjem in jedilnice, kjer je javno opravljanje velike potrebe del prehranjevalnega procesa samega ... 

Doživljajski adrenalin je prisoten na vsakem koraku. Ko izstopiš z vlaka na centralni železniški postaji v Tokiu, se ti zdi, da si prišel na drug planet. To je podzemno mesto zase, labirint brezkončnih hodnikov trgovin in lokalov, po katerih se dnevno valijo milijoni ljudi, ki te v toku teles skoraj nemočno vodijo s seboj. Nadzemna verzija tega je križišče pred železniško postajo Šibuja (Shybuya), ki ga naenkrat prečka več tisoč ljudi, dnevno pa več milijonov. Občutek stresa naglice je skoraj takšen kot pri vrtoglavih hitrostih ekstremnih športov.

In če že govorimo o hitrosti in železnici, je doživetje zase vožnja z Šinkansenom. Vlak dosega hitrost 300 km/h in omogoča hitro prečkanje države, o kateri lahko pri nas samo sanjamo. A marsikateri del japonskega prometa je kot podoba iz sanj - na primer najem gokartov, ki jih v odprtem prometu vozimo oblečeni v like iz videoigre Super Mario bros. Bizarnost je seveda sinonim za Japonsko, pravi adrenalin pa nekaj, s čimer se nečustven značaj lokalcev in predvsem njihovo striktno upoštevanje pravil in zakonov, tradicije in reda ne sklada najbolje. A zahodnjaki seveda moramo na nek način podoživeti vsaj prizore filma Hitri in drzni - "Tokio drift"... na levi strani prometa in za volanom - na primer McLarna... A to je že druga zgodba...

Adrenalinsko je za Evropejce tukaj skoraj vse, od hrane do upravljanja straniščnih školjk, kjer med desetinami nadzornih gumbov hitro doživimo kakšno neprijetno presenečenje. Potovanje pa je kljub civilizaciji podobno prečkanju Sahare, saj zunaj Tokia angleščina ne obstaja niti v cestni signalizaciji ali napisih in še manj besedišču ljudi. Avantura na sever - na primer na pogorje Gasan - je zato kljub moderni infrastrukturi in časovni natančnosti javnega prometa lahko prava odisejada.

Sneg je sinonim za severno Japonsko. Prizori vozil med destmetrskimi stenami snega ob cesti so prav z območja Jamagate. In tukaj izstopa smučišče Nišikava na pobočjih Gasana. Načeloma (in v nasprotju s sosednjim Zaom) je povsem nepomebno smučišče z le tremi žičnicami, ampak ... na zemljepisni širini Aten je, kljub nadmorski višini le nekaj nad 1000 metri, edino poletno neledeniško smučišče na svetu. Količina snega je namreč takšna, da smučišče običajno odprejo šele konec aprila, vsa drevesa v okolici pa zaradi teže snega rastejo vodoravno. Možnosti smučarskih tur na gigantskem kopastem Gasanu je sicer daleč v poletje skoraj neomejeno.