Preizkusili smo gokart na steroidih

Občutek sedenja v kartu je prvinski, kolikor se da. Zadnjica nekaj centimetrov od asfalta, kolesa nezvmetena, nobene karoserije, volan brez serva in masa vozila, ki je pri odraslih manjša od telesa samega. Rotax DD2 ima dve prestavi, da je vozniško prijaznejši od še brutalnejših sekvenčnih izpeljank. A o prijaznosti težko govorimo, saj vse občutimo povsem neposredno, brez vmesne elektronike in hidravličnih/servo pomagal – tako pri volanu kot zavorah. Obremenitve na telo so zato velike in rebra ter roke hitro čutijo, da ultimativna vozniška zabava terja svoj davek. 

Ko pohodiš plin, se 35-glava konjušnica prebuja počasi, potem pa se razdivja v dvotaktnem galopu, ki mu vozniško komaj slediš. Tisto, kar presune še bolj, je obvladovanje vozila. Po eni strani gladke gume in težišče praktično na tleh kart dobesedno lepijo ob tla, po drugi strani pa dobro nastavljen dirkalnik omogoča krotenje in lahkotno obvladanje tudi povsem na meji in še malo čez. In to je tista pristna vozniška zabavnost, ki je nima noben avtomobil in ki jo seveda daje le svoboda dirkališča.

Vse skupaj je minimalistično! Kart tehta manj kot sto kilogramov, in hitro se zaveš, da je največji in najtežji del vozila voznik. Občutek je, kot da bi ti na okončine nasadili štiri kolesa. V resnici vse skupaj na metrskem medosju držijo tricentimetrske cevi. Zares majhna kolesa pa omogočajo presunljive pospeške in dajejo  tisti pristni občutek openwheelerja z zadnjim pogonom, ki običajnemu smrtniku najbolj približa vožnjo s formulami.

A nekaj je uživaško podenje po stezi, kot so bili ti moji krogi na dirkališču pri Slovenji vasi, nekaj povsem drugega pa resno dirkanje. Tam gre za bitko s časom in tekmeci, za neposredne dvoboje s konkurenti in svojim (ne)znanjem, predvsem pa za iskanje centimetrov na stezi in milimetrov pri nastavitvah. Pa tudi nekaj večjih enot pri financah. A vse to je zgodba za naslednjič ...