Slovenka pri 50 letih monotoni vsakdan spremenila v motoristično avanturo

Samotnih motorističnih svetovnih popotnikov ni tako malo, je pa precej manj žensk in še manj takšnih, ki do petdesetega leta živijo običajen dolgočasen vsakdan na relaciji dom–služba, potem pa se le odločijo, da poiščejo tisti del življenja, ki bi sicer postal za vedno izgubljen, če ga ne ulovijo. Res je, da si večina želi, da bi bilo življenje več kot le najlažja pot med porodnišnico in mrtvašnico, a te želje večina proda za varnost službe, družbe in doma. Gospa Zalar pa se je odločila, da se bo ob abrahamu iz gospodinje spremenila v motoristko. Po intenzivnem treningu in nabiranju izkušenj na dveh kolesih se je sama zapeljala v svobodo ter se podala v še vedno precej moški svet Azije. 

Njena ideja ali pa želja podzavesti je bila prevoziti Svilno cesto v Tadžikistanu, ki povezuje vzhod in zahod. Toda realnost (zaplet z organizatorji prevoza motocikla in vojna v Ukrajini) je poskrbela za drugačno traso in dogodivščine, ki so, kot je to običajno na takšnih poteh daleč od doma, prinesle še več, kot je sanjala in želela. Preko Hrvaške, Srbije, Bolgarije, Turčije, Gruzije, Rusije, Kazahstana, Uzbekistana, Tadžikistana in Kirgizistana je pripeljala do afganistanske in kitajske meje, pa tudi na najvišji prelaz v Pamirju Ak-Bajtal, visok 4655 metrov. Ter se seveda še vrnila domov. 

Izzivi na poti bi bili razburljivi tudi za bolj izkušene popotnike in motoriste. Tako zaradi cestne podlage, daleč od asfalta, kot geopolitičnih situacij. Vožnja po Rusiji, še posebno čez Degastan in Čečenijo, pač v teh časih ni mačji kašelj, prečkanje za domačine zaprte meje na odseku te ceste med Tadžikistanom in Kirgizijo pa tudi ne. Motor, sedem let star Suzuki V-Strom 650, je dobro prenesel skoraj 20.000 kilometrov azijskih cest, še posebno ker je bil polno obremenjen z vso popotniško opremo, šotorom in rezervnimi gumami. Malo puščanja olja na sprednjih vilicah in iztaknjen kabel na akumulatorju je vse, kar ga je doletelo. 

Poti okoli sveta so običajno egoistično iskanje osebnih doživetij in resničnih težav daleč od namišljenih družbenih, toda Gordana se odločila tudi za dobrodelno noto. S to potjo zbira denar za Gozdno šolo Hosta (https://solahosta.com/), ki osvešča ljudi vseh starosti in jim pomaga obuditi prvotno bit človeka v povezavi z naravo. Njena dobrodelnost in pozitivno razmišljanje sta se ji precej povrnila že na poti – v obliki srečevanja le dobrih, spoštljivih in gostoljubnih ljudi, pa tudi vremena, ki ji je prizaneslo z dežjem.