82-letnik, ob katerem si še Rossi in Marquez snameta čeladi

Agostini je petnajstkratni svetovni motociklistični prvak, še pomembneje – osem sezon v šestdesetih in sedemdesetih letih prejšnjega stoletja je bil najboljši v kraljevem razredu in si tako pridirkal naziv prvaka več kot Rossi in dva več kot Marquez. Časi, konkurenca in tehnika so bili takrat drugačni (on je na primer hkrati dirkal v 350- in 500-kubičnem razredu), a morda ima prav zato njegovih rekordnih 122 zmag v svetovnem motociklističnem prvenstvu posebno težo. 

V tistih časih si namreč z dirkalnim motociklom načeloma padel samo enkrat, poleg tega je za prvenstvo štela tudi zloglasna dirka na otoku Man, kjer je Giacomo zmagal desetkrat (po smrti svojega prijatelja Parlottija pa dirko bojkotiral), česar si današnja generacija motoGP dirkačev ne zna niti predstavljati. Tako kot si ne zna predstavljati, da bi dirkali brez sodobne zaščitne opreme in elektronike, ki bdi nad njihovimi napakami.

Agostini pravi, da ne bi zamenjal svojega dirkaškega obdobja za sodobnega, saj so takrat odločilno vlogo igrali dirkači, med katerimi je bilo tudi več prijateljstva. Čeprav se zdi, da so tedaj obiskovali pogrebe sotekmovalcev skoraj tako pogosto, kot so dirkali. Zgraža se nad sodobnim nadzorom tlaka in aerodinamike, saj pravi, da nič ne bi smelo upočasnjevati dirkača in da motocikel ni letalo. Obenem pa je navdušen nad rivalstvom, hitrostjo in vrtoglavim nivojem sodobnega motoGP-ja. 

Danes 82-letni Agostini še vedno sede na motocikel in je redni gost dirk motoGP. Po končani karieri, v kateri je največ slave doživel z MV Agusto (obenem pa prinesel prvi naslov prvaka med elito neevropskemu proizvajalcu – Yamahi), je odpeljal celo nekaj sezon za volanom štirikolesnih dirkalnikov, kariero pa nadaljeval kot šef Yamahine tovarniške ekipe, ki je tedaj osvojila tri naslove prvaka v kraljevem razredu. 

Minuli teden je bil gost festivala starodobnikov na Vranskem, se spominjal uspehov, ki jih je tudi v svetovnem merilu dosegal Tomos in sočustvoval z motoristi v eni redkih razvitih držav brez dirkališča. Glede na to, da je Hrvaška imela GP dirke pred desetletji, da jih imata Italija in Avstrija, ponovno pa prihodnje leto Madžarska (in Češka), se zdi, da ostajamo sredi tega kot izoliran prazni madež na evropskem dirkaškem zemljevidu. Še dobro, da naši fantje ponovno osvajajo vsaj pokal Alpe Adria in da delamo zares vrhunske izpušne sisteme.