Brez dvoma je lep. Je »state-of-the-art« tehnični izdelek, ki se enako dobro znajde na dirkališču kot v umetnostni galeriji. Že na prvi otip daje občutek, kot da za krmilo držimo divjega bika, in ta občutek se pri odpiranju plina le še stopnjuje, dokler rohnenje ducatijevega superzmogljivega V4 agregata in silovit pospešek iz glave ne odpihneta vseh misli, vključno z občudovanjem in strahospoštovanjem. Z mirovanja do stotice potrebuje tri sekunde, divji galop, ki mu komaj sledimo z možgani in nogo na menjalniku, se ustavi pri 270 km/h, česar v normalnem svetu – še posebej na slečenem motociklu – ne potrebujemo več in brez vetrne zaščite ob zelo prvoosebnem doživljanju hitrosti tudi ne vzdržimo.

Če pogledamo motocikel, se zdi, da je v bistvu en sam velik agregat, v katerem rezgeta več kot 200 konjičev. Zelo lahkotnih, saj celotni paket ne tehta več kot 180 kilogramov! A brutalna moč brez nadzora in zabavnosti seveda nima pomena. Model Panigale V4 se ponaša z enakim 1100-kubičnim pogonskim agregatom, a je zaradi superšportne zasnove manj zabaven in zunaj dirkališča tudi manj uporaben. Kar se kontrole tiče, pa streetfighter nikakor ni paket eksploziva ali neukrotljiva raketa. Nasprotno: v ovinek pelje kot po tirnicah, zavore pa dajejo občutek, da smo ob polnem stisku prileteli v neviden zid. 

Elektronika po vzoru dirkalnega Desmosedicija GP18 streže s celo serijo angelov varuhov, ki nas skušajo dohajati in skrbeti, da nam stvari ne uidejo iz rok in da ne utonemo v lastnem adrenalinu. Tako z nastavljivim nadzorom zdrsa pogonskega kolesa pri pospeševanju kot prednjega pri zaviranju – tudi med voznjo skozi ovinke. Nastavljivo lahko nadzorujemo tudi dvigovanje prednjega kolesa, pri čemer pomagajo še krilca po vzoru dirkalnikov motoGP. Celotni motocikel v bistvu daje občutek, da sedimo na motoGP stroju, ki je nekoliko pobrušen v bolj uglajeno cestno rabo. Imamo več vozniških programov, pomoč pri pospeševanju z mesta, prestavljanje navzgor in navzdol brez sklopke ... in ... in, seveda, tuleč neprekosljiv zvok V4 agregata, ki se vrti skoraj do norih 13.000 vrtljajev na minuto.  

Slabosti? Streetfighter jih nima. Lahko se nam zdi, da osnovna cena enaindvajset tisočakov ni nizka, ampak za ta adrenalinski paket vsega, kar premore sodobna moto industrija, je v bistvu malo. Ni pa mala poraba goriva. Hvala bogu! Saj to dokazuje le zmogljivost tega motocikla. Vrtoglava hitrost in pospešek pač potrebujeta dovajanje energije, veliko energije. Problem, ki ga ta motocikel ima, ni v njem, ampak v okolici – noben udeleženec prometa si ne zmore predstavljati zmogljvosti tega stroja, tudi nam samim se za krmilom ob prehitevanju zdi, da nam vozila, ki jih prehitevamo, vozijo nasproti. In glede na obstoječe omejitve smo nenehno prehitri in razen prve prestave ostalih pet pravzaprav ne potrebujemo. 

Priznati je treba, da je v običajnem odprtem prometu že ducatijev monster 821 povsem dovolj in da svet tega motocikla verjetno res ne potrebuje. Je pa svet z njegovega sedeža lepši, zabavnejši in ... se vrti hitreje. Če pa ga zapeljemo na dirkališče in povsem spustimo z vajeti, pa še posebej ...