Čeprav osebno bolj stavim na nepredvidljivost relija, na katerem "dirkaš" proti svojim slabostim in strahovom na običajnih cestah brez izletnih con, na katerih driftanje ni slabost, ampak nuja, je treba priznati, da soudeleženci na dirkališčih dajejo dodatni čar in vožnja krog za krogom z enako milimetrsko natančnostjo zahteva vsaj toliko koncentracije ter kljub izletnim conam daje tudi veliko mero adrenalina. Zato sem se odločil sodelovati na zimski seriji vzdržljivostnega pokalnega dirkanja s twingi, ki je v tem času pravzaprav edino dirkanje, ki obstaja v Sloveniji (no, v resnici zunaj Slovenije, ker v Sloveniji nimamo dirkališča, ampak to je že druga zgodba).

Pokalni twingo na prvi pogled ne vzbuja veliko emocij, ker ne poka od moči in nima presunljivih mer ali eminentnega dirkaškega pedigreja. Toda v resnici odsotnost velike moči pomeni, da je treba voziti še bolj natančno in popolnoma brez napak, da so dotiki med avtomobili med vožnjo v zavetrju (po vzoru ameriške serije NASCAR) nekaj običajnega in da načeloma, ko gre kaj resnično narobe zaradi relativno nizke končne hitrosti, ne bo najbolj črnega scenarija. Predvsem pa: ti avtomobilčki so pravi dirkalniki! Imajo motor in pogon zadaj, dirkalne gume in dirkalno vzmetenje ter kot paket dajejo zelo resen občutek in predvidljivo obnašanje na meji tudi na spolzkih podlagah.

V vsakem primeru ne glede na vozilo, je dirkanje vožnja na svoji in avtomobilski meji ter zato vedno razburljiva in adrenalinska. Še posebno, ko se na stezi drenjaš s kopico enakih avtomobilov in je borba zato bolj ali manj izenačena. Na tokratni štiriurni vzdržljivostni dirki na Grobniku sem si avto delil s sodelavcema s prenosov dirk motoGP – komentatorjem Gabrom Keržišnikom in strokovnim sokomentatorjem Robertom Pogorelcem. Po vpletenosti v nesrečo, ki je zahtevala 20-minutno servisiranje praktično celotnega prednjega podvozja, smo končali na 12. mestu, zmagali pa so fantje v ekipi: Pesakrompir racing program.

Vsega tega pa seveda ne bi bilo, če za krožnohitrostno dirkanje ne bi skrbel Miro Marinšek, vodja LEMA racinga. Kakor koli, neverjetno se sliši, praktično celotno dirkanje na dirkališčih pri nas drži na ramenih on. In po njegovi zaslugi imamo tudi edino pokalno tekmovanje s twingi, ki se ga lahko udeležijo profesionalni dirkači s svojimi avtomobili ali pa "amaterji", ki pri Miru najamejo avtomobil. Cene so, kljub morebitnim razbitinam, bistveno manjše, kot bi kdo pričakoval, užitek pa je tako ali tako nemerljiv z denarjem.