Bolivija je kot sanjska dežela, čeprav je ena najrevnejših držav na zahodni polobli, prelita s krvjo stoletij španske kolonizacije, številnih vojn z nenehnimi izgubami ozemlja ter največje grobnice na svetu v Cerro Ricu. Večina države leži v džungli, približno tretjina pa med oblaki najmanj 3700 metrov visoko. To je Altiplano – Visoka planota, ki se ponaša z edinim velemestom in mednarodnim letališčem nad 4000 metri, najvišjo cesto 5700 metrov visoko, najvišjim plovnim pa tudi najvišjim slanim jezerom in tudi nekdaj najvišjim smučiščem.

Ko stopiš iz letala 4050 metrov visoko v La Pazu, se ti zavrti od pomanjkanja zraka in v glavo se zagrize glavobol, ki je posledica bistveno manjšega zračnega tlaka, potem pa se zavrti še želodec, že po nekaj kilometrih nepojmljivo kaotičnega prometa. Tu v resnici ni pravil, ne v prednosti ne v smeri vožnje. Cestne zapore so vsakdanje, zaradi številnih (smrtnih) prometnih nesreč, močnega dežja, pomanjkanja goriva ali le protestov, ki so tukaj nacionalni "šport".

Ko pa na jugu zaviješ s praktično edine asfaltne ceste na Visoki planoti, se odprejo kraji, kjer vulkanski stožci prebadajo nebo med nizko ležečimi oblaki okoli navidez neskončne ravnine izsušenega največjega slanega jezera na svetu – Salar de Uyuni. Prizor je nezemeljski, še posebno po dežju, ko se nebo ogleduje v tleh in se obzorje zdi kot z nekega drugega planeta. Desetine kilometrov bele ravnine, po kateri lahko prosto voziš, pa daje še dodatni občutek neomejene svobode, kot je skoraj ni mogoče najti nikjer drugod.

A tisto, kar je najbolj zanimalo mene, je bilo na drugem, severnem delu Altiplana – na robu Andov. Chacaltaya je bilo nekdaj najvišje smučišče na svetu. Precej nenavadna vlečnica na 5100 metrih le nekaj deset kilometrov iz La Paza. A zaradi globalnega segrevanja, ki celo na tej višini ne zagotavlja več normalne snežne odeje, sta od vsega skupaj ostali le smučarsko-planinska koča in divja prepadna makadamska cesta nad 5000 metrov. In izhodišče za kakšno turco v Ande ...

Za tiste, ki želijo več, Bolivija ponuja nekaj najspektakularnejših pa tudi najnevarnejših turističnih atrakcij na svetu. Vzpon na zelo odročen, a najlažje dostopen šesttisočak na svetu Uturuncu ali vožnja s kolesom po uradno najnevarnejši cesti planeta sta le zabaven adrenalinski hec proti ogledu rudnika srebra v Potosiju, kjer v nečloveških razmerah prvoosebno v rovih doživljaš vse, kar je v nekaj stoletjih ubilo osem milijonov rudarjev, ki so izkopali 80 % vsega srebra na svetu. Najbolj nor pa je pollegalni (morda bolje rečeno ilegalno organiziran) obisk enega največjih zaporov na svetu v La Pazu, kjer je precej velika možnost, da ob ogledu ostaneš ujet v njem, kar v eni redkih držav na svetu, kjer si kriv, dokler ne dokažeš nedolžnosti, ni niti približno pametno.