moskisvet
KRIMINALNE ZGODBE

Mati ga je silila, da jo je gledal med prostituiranjem

27.12.2018, 7:42
1
Henry Lee Lucas se je zagotovo za vedno zapisal v zgodovino Združenih držav Amerike: bodisi kot najhujši serijski morilec bodisi kot največji serijski lažnivec vseh časov. Čeprav je sprva trdil, da je umoril več kot tri tisoč ljudi, je bil na koncu obsojen le enajstih umorov. No, v resnici je morda zagrešil samo tri: zagotovo je namreč pokončal svojo mater, ljubico in starko, za katero je skrbel. Vse ostalo pa ... je bilo predmet temeljitih preiskav več kot 30 let!

Če vemo, da je Henry Lee Lucas odraščal ob starših, ki sta raje kot svoje otroke imela alkohol, najbrž ni več tako nenavadno, zakaj je zelo zgodaj skrenil s poti. V kolikor k temu dodamo še informacijo, da ga je mati kot otroka oblačila v punčko in ga silila, da jo je gledal, medtem ko je kot prostitutka imela spolne odnose s svojimi strankami, je jasno, da se iz takega fantka ni moglo razviti nič kaj obetavnega. Več let je pohajkoval po Združenih državah Amerike in morda iskal pravo pot, medtem pa zagrešil kar nekaj umorov – začel je najverjetneje kar pri lastni materi. 

V primežu alkohola in prostitucije

Henry Lee Lucas se je rodil 23. avgusta leta 1936 v mestu Blacksburg v ameriški zvezni državi Virginia družini, v kateri je bilo kar devet otrok. Njegova starša sta bila nasilna odvisnika, ki sta svoje otroke pretepala za vsako malenkost. Oče Anderson Lucas je preprodajal viski in na vogalih ulic Blacksburga prodajal svinčnike, a se je zelo rad vdajal alkoholu. Ko je nekega dne močno opit sedel ob progi na železniški postaji, mu je vlak zapeljal čez obe nogi in ju odrezal. Od takrat je imel protezi, bil je nezaposljiv in tako rekoč ves čas pijan. Tudi mati Viola Waugh Lucas je bila kronična alkoholičarka, po soprogovi invalidnosti pa je se je začela tudi prostituirati, da bi preživljala družino.

Za prikaz vsebine je potrebno omogočite piškotke družbenih omrežij.
Omogoči piškotke

Družina je živela v umazani leseni baraki v hribih brez vode in elektrike. Pri desetih letih se je Henry stepel z bratom in ta ga je zabodel v oko. Čeprav se je to čez nekaj dni močno vnelo, mu mati ni posvečala nikakršne pozornosti. Ko so ga čez nekaj tednov vendarle odpeljali k zdravniku, jih je ta nemudoma poslal v bolnišnico, kjer so fantu oko v celoti odstranili in ga nadomestili s stekleno protezo. Kot da to ni bilo dovolj veliko breme za malega Henryja, ga je mati pogosto oblačila v dekliške oblekice in mu kodrala svetle lase ter ga tako napravljenega pošiljala v šolo. Nič čudnega torej, da je pri vrstnikih in učiteljih zbujal pozornost in zaskrbljenost zaradi nenavadnega obnašanja.

Zaradi okolja, v katerem je odraščal, je bil Henry že pri desetih letih velikokrat pijan, prav tako je imel nenavadne spolne obsesije. Kot najstnik naj bi pogosto seksal s svojim starejšim polbratom, ki naj bi ga tudi seznanil z užitkom mučenja živali in spolnosti z njimi. Ena izmed njunih najljubših iger naj bi bila ta, da sta živali zadavila in nato seksala z njimi. Ker se je mati večinoma prostituirala doma v njihovi baraki, ki je imela samo eno spalnico, so vsi vedeli, s čim se ukvarja. Še več, pogosto je svojega invalidnega soproga in najljubšega sina Henryja silila, da sta jo opazovala, medtem ko je seksala s strankami. Zato ni čudno, da je oče vse več časa preživljal zunaj in se družil ... predvsem z alkoholom. Nekega decembrskega večera leta 1949 se je mrtvo pijan iz gostilne odpravil proti domu, na poti omagal in se zaradi hudega snežnega viharja tako zelo podhladil, da mu, ko so ga našli, niso mogli več pomagati. 

PREBERI ŠE
Dekleta sta v ujetništvu posiljevala in mučila, nato pa jih ...

Pobegnil od doma in končal v zaporu

Kmalu po očetovi smrti je Lucas v šestem razredu šolo obesil na klin in zbežal od doma ter se potepal po Virginiji. Kot je pozneje trdil, je v tem času zagrešil tudi svoj prvi umor; leta 1951 naj bi zadavil takrat 17-letno Lauro Burnsley, ker je zavrnila, da bi imela spolni odnos z njim. Potem ko jo je zadavil, naj bi jo posilil, razkosal in odvrgel v grmovje. A kot pri večini svojih priznanj je tudi tega pozneje preklical. 13. maja leta 1954, v času, ko je živel s svojim polbratom Harryjem, je iz nekega avtomobilskega salona ukradel vozilo. Nekaj dni pozneje ga je zaradi prometnega prekrška ustavila policija in pregled avtomobila je razkril, da ima v njem velike količine denarja, ključe in plašč, za katere se je izkazalo, da so ukradeni. Trdil naj bi, da avtomobil pripada bratu. Njegova izjava se je hitro izkazala za laž in po obširni preiskavi so policisti ugotovili, da je zagrešil še več kot ducat vlomov in kraj na širšem območju Richmonda, zato je bil 10. junija 1954 obsojen na štiriletno zaporno kazen.

Za prikaz vsebine je potrebno omogočite piškotke družbenih omrežij.
Omogoči piškotke

Leta 1957 je pobegnil, a so ga tri dni pozneje znova ujeli in zaprli, 2. septembra leta 1959 pa so ga dokončno izpustili na prostost. Kmalu zatem je odpotoval v Tecumseh v Michiganu, da bi živel s svojo polsestro Opal. Še pred koncem leta se je zaročil in začel načrtovati poroko s prijateljico, s katero si je dopisoval, medtem ko je bil v zaporu. Ko ju je s sestro za božič obiskala mati, je dala Henryju jasno vedeti, da ne odobrava njegove zveze in je vztrajala, naj se vrne k njej v Blacksburg, da bo skrbel zanjo in jo preživljal. Zavrnil jo je in med njima se je vnel hud prepir, ki se je iz dneva v dan stopnjeval, saj je bila Viola pripravljena storiti vse, da prepreči sinovo poroko.

Najprej je pokončal lastno mater

11. januarja leta 1960 je močno opita 74-letna mati Henryja razjezila do te mere, da jo je med hudim prepirom zabodel. Takoj zatem je pobegnil od doma. Viola ni umrla takoj; ko se je Opal vrnila z neke zabave, naj bi jo našla ležati na tleh v mlaki krvi, a naj bi bila še živa. Nemudoma je poklicala reševalce, vendar je pomoč prišla prepozno. V uradnem policijskem poročilu je navedeno, da je umrla zaradi srčnega infarkta, ki ga je povzročil sinov napad. Lucas se je vrnil v Virginijo, nato pa naj bi ga začela peči vest, zato se odločil vrniti v Michigan. A so ga v Ohiu aretirali. Ves čas preiskave je trdil, da je mater umoril v samoobrambi; z metlo naj bi ga udarila v glavo, on pa jo je v afektu zabodel v vrat. Sicer je najprej dejal, da jo je tudi posilil, a je to trditev pozneje preklical.

PREBERI ŠE
Trikrat so ga obsodili na smrt, a je še vedno živ!

»Vse, česar se spomnim, je, da sem jo udaril v vrat, potem pa sem videl, kako je padla na tla in pohitel, da ji pomagam znova na noge. Takrat sem ugotovil, da je mrtva. Šele nato sem opazil, da sem imel v roki nož in da sem jo porezal po vratu,« je svojo plat zgodbe zaupal preiskovalcem. Vendar mu porota na sodišču ni verjela. Za umor druge stopnje so ga obsodili na 20 do 40 let zapora, kazen pa je prestajal v zaporu Jackson State Penitentiary v južnem Michiganu. Toda po dveh poskusih samomora so ga premestili v zvezno psihiatrično bolnišnico Ionia. Po desetih letih je bil junija leta 1970 pomiloščen zaradi prezasedenosti enote, čeprav psihiatrije ni želel zapustiti. Ko so mu povedali, da bo odpuščen, naj bi jim ves čas zatrjeval, da bo začel ubijati, če pride na prostost. A ga nihče ni jemal resno.

Za prikaz vsebine je potrebno omogočite piškotke družbenih omrežij.
Omogoči piškotke

Toda svobodo je Henry okušal samo slabo leto dni. Leta 1971 je bil znova obsojen zaradi poskusov ugrabitve treh šolark, ki naj bi jim grozil s pištolo. Med prestajanjem petletne zaporne kazni se je zapletel v romantični odnos z nečakovo vdovo Betty C., s katero sta si začela dopisovati. Po njegovi izpustitvi sta se leta 1975 poročila na civilnem obredu v sodni dvorani Elkton, sledila je slavnostna večerja v družbi prijateljev v Oxfordu. A zakon ni trajal dolgo; leta 1977 ga je Betty dala na čevelj, potem ko ga je njegova pastorka obtožila, da jo je spolno zlorabljal.

Z brutalnim serijskim morilcem se je odpravil na morilski pohod

Nato se je Lucas začel seliti od sorodnika do sorodnika: najprej se je odpravil v Baltimore, nato se je usedel na avtobus do Perryvillea, da bi se srečal s svojo polsestro Wando. Tja ga je prišla iskat druga polsestra Almeda, ki je živela v Port Depositu in ga odpeljala na svoj dom, kjer je ostal nekaj časa. Od tam se je preselil k Wandini hčerki Lavern in nato nekaj časa živel v najeti prikolici v Port Depositu. Opravljal je številna priložnostna dela: svak mu je priskrbel službo na smetišču, nato je delal na kmetiji, na kateri so gojili gobe, bil je tudi krovec, ves čas pa je vlagal prošnje za vrsto različnih oblik javne državne pomoči. Po ločitvi je dve leti zmenkoval s številnimi dekleti po državi, a se z nobeno ni zapletel v resnejše razmerje.

Potem pa se je v javni kuhinji spoprijateljil z okrutnim in brutalnim serijskim morilcem Ottisom Toolejem in se preselil k njemu in njegovi družini v Jacksonville na Floridi. Čeprav številni viri trdijo, da sta bila fanta nekaj časa par, se je Henry kmalu po vselitvi zbližal z Ottisovo mladoletno nečakinjo Friedo 'Becky' Powell. Oktobra leta 1979 sta se s Toolejem, s katerim sta si delila bolestno zanimanje za posilstva in umore, podala na popotovanje po državi, na katerem naj bi posiljevala, morila, razkosavala in tudi jedla žrtve, čeprav naj bi Lucas preiskovalcem povedal, da je človeško meso poskusil samo enkrat in mu ni bilo preveč všeč, ker je bilo kot guma.

Za prikaz vsebine je potrebno omogočite piškotke družbenih omrežij.
Omogoči piškotke

Na poti naj bi ju večkrat spremljala tudi Becky, ki je imela blažjo duševno motnjo in so jo oblasti potem, ko sta ji umrli mama in babica, poslale v državno zavetišče. Henry in Ottis naj bi jo večkrat odpeljala, češ da si želita nekaj dni preživeti z njo, v resnici pa naj bi jo izkoristila, da jima je pomagala žrtve zvabiti v njun avtomobil, saj naj bi se pretvarjala, da sta jo napadla in klicala na pomoč. Na ta način naj bi druščina pokončala več kot sto žrtev. Leta 1982 se je Henry odločil, da Becky odreši zavetišča, zato jo je prepričal, da je pobegnila. Od takrat sta večino časa preživela na cesti, z Ottisom ali brez blodila po državi in opravljala več priložnostnih del, da bi preživela. Medtem ko sta bila v mestu Ringgold v Texasu, sta krajši čas skrbela za 82-letno Kate Rich, a ju je njena družina kmalu odslovila, češ da nista dobro opravljala dela ter sta pisala in unovčevala čeke uboge Kate.

Umoril je celo svoje dekle

Medtem ko sta štopala, ju je pobral eden glavnih predstavnikov 'Hiše molitve', verske občine v Stoneburgu v Teksasu. Ker je verjel, da sta Lucas in njegova 15-letna spremljevalka poročen par, jima je dovolil, da začasno brezplačno stanujeta v majhnem občinskem stanovanju, Henryju pa je priskrbel tudi službo krovca. A Becky se je vse več prepirala, začelo jo je dajati domotožje, zato se je želela vrniti na rodno Florido. Lucasu je povedala, da gre na postajališče za tovornjake v Bowie, od koder bo poskušala najti prevoz domov. Toda zanj ta opcija ni prišla v poštev, zato jo je avgusta leta 1982 umoril in razkosal. Tri tedne pozneje naj bi pozvonil na domu nekdanje delodajalke Kate Rich ter jo prosil, naj mu pomaga poiskati 'pogrešano' zaročenko. Ko je starko zvabil v avtomobil, naj bi tudi njo umoril in razkosal, njene posmrtne ostanke pa je stlačil v drenažno cev.

PREBERI ŠE
Trdil, da je moril, ker so ga zlorabljali

Čeprav ga je družina pogrešane Richeve navedla kot enega izmed potencialnih osumljencev za njeno izginotje, so oblasti Henryju Leeju Lucasu na sled prišle šele junija leta 1983, ko se je znašel v preiskovalnem postopku zaradi nedovoljenega posedovanja orožja. Kot je povedal v enem izmed poznejših intervjujev, naj bi ga nato strpali v pripor, kjer so ga sojetniki močno ustrahovali in grdo ravnali z njim. Tudi pazniki in policisti naj bi z njim ravnali skrajno neprimerno; trdil je, da so mu odvzeli vsa oblačila in ga pustili golega v hladni celici, odvzeli naj bi mu posteljnino in cigarete ter mu preprečevali vsakršne poskuse stika z odvetnikom. Po dveh dneh naj bi poskušal narediti samomor, a mu ni uspelo, po štirih pa je imel končno dovolj: priznal je, da je umoril tako Becky Powell kot Kate Rich. Preiskovalce je odpeljal celo do njunih posmrtnih ostankov, a forenzični dokazi niso bili povsem prepričljivi in mrliški oglednik ni mogel z gotovostjo trditi, da gre za ostanke pogrešanih žensk. Kot pri večini njegovih domnevnih zločinov je Lucas pozneje zanikal vpletenost, vendar pa so bili preiskovalci glede na njegovo pričanje in spremljajoče dokaze prepričani, da je kriv umora obeh žensk.

Za prikaz vsebine je potrebno omogočite piškotke družbenih omrežij.
Omogoči piškotke

Potem pa se je zgodilo nekaj nenavadnega: Lucas je začel govoriti, da je kriv tudi mnogih drugih umorov po vseh Združenih državah Amerike in tudi zunaj meja. Za slednje so preiskovalci hitro ugotovili, da gre za laži, saj Henry nikoli ni zapustil domovine, pri priznavanju umorov na domačih tleh pa je bil tako prepričljiv, da se jim je zdelo njegovo pričanje verodostojno. Novembra leta 1983 so Lucasa premestili v zapor v Williamson Countryju v Teksasu. Med pogovori s tamkajšnjimi preiskovalci in drugimi predstavniki kazenskega pregona je še naprej priznaval do takrat nerešene umore. Domnevali so, da je bilo z njegovimi priznanji pozitivno potrjenih 28 nerešenih umorov, zato so ustanovili posebno preiskovalno skupino 'Lucas Task Force', ki naj bi preverila njegove trditve.

Za priznanja umorov so ga nagradili z bivanjem v luksuznih hotelih

Ker je domnevno pomagal pri razrešitvi starih primerov, je bil Lucas deležen posebne obravnave, ki jo obtožencem ponudijo izjemno redko. V zameno za informacije je s preiskovalci potoval po državi, bival v luksuznih hotelih, jedel v dobrih restavracijah in bil deležen številnih drugih ugodnosti, ki so bile za nekoga, osumljenega številnih brutalnih umorov, milo rečeno smešna: le redko je bil vklenjen, pogosto so mu dovolili, da se je po mili volji sprehajal po policijskih postajah ter zaporih, poznal je celo kode za varnostna vrata. Število priznanj se je večalo iz dneva v dan in nenadoma so imeli preiskovalci kar 213 rešenih primerov umorov, kar jim je tako zelo ugajalo, da se niso niti malo poglabljali v to, na podlagi česa Lucas sploh oblikuje zgodbo o priznanju. Čeprav je imel domnevno zelo nizek inteligenčni kvocient, je bil pri svojem početju še kako premeten. Pozneje je priznal, da je v enem primeru žrtev v skupini slik, ki so mu jih pokazali, pravilno identificiral na podlagi očal, ki jih je nosila. Ta so mu prej namreč pokazali na sliki s kraja zločina, tako da je samo povezal podrobnosti.

Za prikaz vsebine je potrebno omogočite piškotke družbenih omrežij.
Omogoči piškotke

Pozneje so preiskovalci na podlagi analize posnetkov pogovorov z Lucasom ugotovili tudi, da je znal skrbno prebrati reakcije tistih, ki so ga izpraševali in ustrezno spremeniti svoje izjave ter tako svoje priznanje bolj uskladiti z že znanimi dejstvi. Največja napaka preiskovalcev je bila ta, da so mu omogočili branje spisov o nerešenih kaznivih dejanjih ter mu s tem pomagali, da je podal prepričljivo podrobne izpovedi. Tako je bilo dolgo časa praktično nemogoče ugotoviti, da je lagal o številu zagrešenih umorov. Lucasova verodostojnost je bila uničena zaradi pomanjkanja natančnosti: sprva je priznal, da je umoril 60 ljudi, številka je v naslednjih tednih narasla na več kot 100 žrtev, kar je bilo še vedno povsem sprejemljivo. Ko so njegova priznanja prišla do številke 3 tisoč, pa so bili dvomi v resničnost njegovih izjav že zelo veliki.

Dva detektiva v Dallasu sta sčasoma začela sumiti v resničnost njegovih izjav, zato sta ga soočila z nekaj izmišljenimi umori, da bi videla, ali jih bo priznal: in jih je. To je povzročilo upravičen dvom v njegova škandalozna priznanja. Leta 1983 je Lucas trdil, da je na območju Minnesote umoril neznano mlado žensko, ki so jo pozneje identificirali kot Michelle Busha. Ko ga je policija zaslišala, je podal nedosledne podatke o tem, kako jo je umoril in tako so ga odstranili s seznama osumljencev. Leta 1984 je Lucas priznal umor neznanega dekleta, ki so ga našli ustreljenega 10. novembra leta 1979 na polju v Kaledoniji v New Yorku. Takrat so jo poimenovali 'Kaledonijska Jane Doe'. A preiskovalci nikoli niso našli zadostnih dokazov, ki bi podprli njegovo priznanje. V začetku leta 2015, več kot 35 let po najdbi trupel, je bila 'Jane Doe' s pomočjo DNK analize identificirana kot Tammy Alexander. Prav tako naj bi Lucas lažno priznal, da je leta 1980 v Louisiani umoril Carol Cole. Tudi njo so identificirali šele leta 2015.

Za prikaz vsebine je potrebno omogočite piškotke družbenih omrežij.
Omogoči piškotke

Na laž so ga postavili šele novinarji

Dokončno pa so njegovo serijo priznanj na laž postavili novinar Hugh Aynesworth in njegovi preiskovalci, ki so v članku, objavljenem v časopisu The Dallas Times Herald, izračunali, da bi moral Lucas s svojim 13 let starim Fordovim karavanom prevoziti 17.700 kilometrov v mesecu dni, da bi resnično zagrešil vse umore, s katerimi ga je povezovala policija. Potem ko se je zgodba aprila leta 1985 pojavila v javnosti in razkrila pomanjkljive metode posebne delovne skupine 'Lucas Task Force', se je začelo mnenje organov kazenskega pregona obračati proti trditvam, da so bili zločini rešeni. Generalni državni tožilec Jim Mattox je zahteval pripravo neodvisnega poročila, ki je temeljilo na podrobnem časovnem načrtu Lucasovih domnevnih umorov. Njegove trditve so primerjali z zanesljivimi in preverljivimi viri v okolici njegovih takratnih bivališč; rezultati so bili pogosto v nasprotju z njegovimi priznanji in tako je bilo pod vprašaj postavljena večina zločinov, v katere naj bi bil vpleten.

To sta potrdili tudi bivša soproga Betty in polsestra Almeda iz Port Deposita, ki sta spomladi leta 1985 privolili v pogovor z novinarji Associated Pressa. Obe sta trdili, da je nemogoče, da bi Lucas lahko umoril 600 ljudi v 26 zveznih državah, kot je trdil na koncu, saj da naj bi bil po njunih zagotovilih v času nekaterih umorov povsem na drugem koncu države, daleč stran od krajev zločina. Betty ga je tudi po ločitvi videvala v okolici svojega doma. A kljub temu mu oprostilne sodbe ni privoščila. »Lahko ga usmrtijo in se ga znebijo,« je komentirala. »Sedaj ga nisem videla že osem let in ga ne želim videti nikoli več.« Tudi njegova polsestra Almeda, ki je v času intervjuja še vedno živela v Port Depositu, v stanovanju, ki si ga je nekoč delila s svojim kriminalnim polbratom, ni verjela v njegova priznanja. »Ne vem, kako je lahko zagrešil vse te umore, če pa je bil vedno pri nas, ko so se ti zgodili,« je povedala. »Med letoma 1975 in 1978 sem ga videla skoraj vsak dan, saj je delal za mojega soproga na smetišču.«

Za prikaz vsebine je potrebno omogočite piškotke družbenih omrežij.
Omogoči piškotke

Ko je dobil uradno neodvisno poročilo, je generalni državni tožilec Mattox v izjavi za javnost zapisal: »Ko je Lucas priznal na stotine umorov, tisti, ki so bili zadolženi zanj v priporu, niso naredili ničesar, da bi končali to njegovo potegavščino« in da so »našli informacije, ki vodijo k prepričanju, da so mu nekateri uradniki slepo verjeli samo zato, da bi zaključili nerešene primere«. Preiskovalci so ugotovili, da je bilo veliko umorov lažnih, ker je želel izboljšati svoje življenjske pogoje v priporu in zaporu. Ko so ga ujeli na laži, je Lucas umaknil večino svojih priznanj, vendar so preiskovalci še vedno verjeli, da je odgovoren za številne umore po celotni državi. Poleg Powellove in Richeve, je znal povedati natančne podrobnosti o več primerih umorov, do kartotek katerih ni imel dostopa, in jih je poleg preiskovalcev, ki so sodelovali pri primerih, lahko poznal samo morilec.

Pomilostil ga je bodoči predsednik

Lucas je na koncu ostal obtožen 11 umorov. Na sojenju je bil v vseh primerih spoznan za krivega, le v primeru 'Orange Socks' (Oranžne nogavice) pa je bil obsojen na smrt. Šlo je za neidentificirano žensko, katere truplo so našli v okrožju Williamson v Teksasu na noč čarovnic leta 1979, na sebi pa je imela le oranžne nogavice. Čeprav so na sodišču predložili dokaze, da so Lucasa tistega dne videli na njegovem delovnem mestu v Jacksonvilleu na Floridi in čeprav je med sojenjem tudi sam preklical svoje priznanje, je bil vseeno spoznan za krivega in obsojen na smrt. Smrtno obsodbo so dali na čakanje šele potem, ko je povedal, da je o podrobnostih svojega priznanja prebral v spisu, ki mu je prišel pod roke. Zaradi vseh dokazov in očitne neutemeljene razsodbe, je leta 1998 takatni teksaški guverner George W. Bush Lucasovo smrtno kazen omilil na doživljenjsko zaporno kazen.

Za prikaz vsebine je potrebno omogočite piškotke družbenih omrežij.
Omogoči piškotke

Med prestajanjem zaporne kazni je Henry Lee Lucas postal ponovno rojeni kristjan in zadnjih 18 let svojega življenja preživel kot vzorni jetnik. V intervjuju za Washington Post je povedal, da ga ubijanje ni vznemirjalo. »Ničesar nisem občutil ... Ne do ljudi, ki sem jih ubil, ne do zločinov, ki sem jih zagrešil. Žrtve sem pobral med štopanjem, tekom ali igro. Sprehodil sem se z njimi in jih posilil. Nato sem jih umoril in jih nekje odvrgel.«Ko so bile žrtve enkrat mrtve, se je počutil otopelega, zato je trupla tudi pohabljal. »Ne vem, kako bi razložil, zakaj sem nadaljeval. Bilo je, kot da duh ni zapustil telesa. Bolj kot sem jih gledal, bolj žive so se mi zdele. Zato sem jih še naprej zabadal in si predstavljal, da niso mrtve.«

12. marca leta 2001 so Lucasa ob 11. uri dopoldne našli mrtvega v njegovi zaporniški celici. Pri 64 letih naj bi umrl zaradi zastoja srca. Pokopali so ga na pokopališču Captain Joe Byrd v Huntsvilleu v Teksasu. Ker je bil pogosto tarča vandalov, od leta 2012 njegov grob ni več označen. Čeprav je bil obsojen za veliko manjše število umorov, kot jih je sprva priznal, bo za vedno ostal eden najbolj 'uspešnih' serijskih morilcev v zgodovini Združenih držav Amerike. Številni so namreč še vedno prepričani, da se je v njegovih rokah končalo življenje velikega števila ljudi. Eric W. Hickey je denimo pred časom navajal neimenovanega 'preiskovalca', ki je večkrat zaslišal Lucasa in je prišel do zaključka, da je verjetno pokončal okoli 40 ljudi. A mu zanje niso sodili, saj oblasti, ki so sodelovale pri njegovem primeru niso želel priznati, da se je poigral z njimi in jih spretno prelisičil.

KOMENTARJI (1)

Opozorilo: Po 297. členu Kazenskega zakonika je posameznik kazensko odgovoren za javno spodbujanje sovraštva, nasilja ali nestrpnosti. S klikom na gumb Spletno oko prijavite komentar, za katerega menite, da vsebuje sovražni govor.

natolcevanjenapolno
28.12.2018, 15:45:25
+1
neka dete uči zanat