Brane, pomagaj

Žena prestopila vse meje?

Brane Kastelic

05. 03. 2015 08.15

Najprej te lepo pozdravljam. Ne bom dolgovezil. Včasih preberem tvoje odgovore in moram reči, da me resnično zanima tvoje mnenje v mojem primeru. S partnerko sva skupaj že 20 let. Še danes jo ljubim kot prvi dan, ko sva se spoznala. V cvetu mladosti sva začela dokaj slabo. Po nekaj mesecih veze, sva zaključila, ker si je našla drugega. Zelo na hitro. Na izletu. Ker mi zvestoba veliko pomeni (kot verjetno vsakemu), sem kljub bolečini in vsemu, kar sodi zraven, čez njo naredil križ. Za vedno. A, saj veš tisto o zarečenem kruhu ... Prijatelji, s katerimi smo se tisti čas družili, so vložili veliko truda, da bi naju združili, saj naj bi bilo njej res žal. Pa sem se ponovno zakuril in ji verjel, in ni mi žal, in od takrat sva skupaj 20 let. Ustvarila sva dom, imava prekrasne otroke, službe, prijatelje. Res idealno. Seveda, prevare nisem nikoli čisto pozabil. Seveda sem se pa že davno z njo pomiril. Zadnja leta se v prostem času, kar ga sploh je, družimo s parom iz soseske. Podobna frekvenca, isto stari otroci ... Ko smo skupaj, sem se do zdaj res počutil sproščeno. Pred časom pa sem slučajno pri čiščenju zabasanega računalnika našel zgodovino pisnih pogovorov med partnerko in tem "prijateljem". Slišala sta se skoraj vsak dan, največkrat v službi, včasih tudi popoldne, seveda, ko me ni bilo doma in zraven. V večini je res šlo za povsem klišejske vsebine. Kaj delaš, horoskop, morje, delo, izleti, občasno in proti koncu pa je bilo z obeh strani vedno več zelo nedvoumnih provokacij. Skratka, vse je šlo že čez meje zdravega odnosa. Doma sem partnerki, milo rečeno, povedal , da imam tega dovolj in da naj premisli, kako naju vidi naprej. Povedala je, da je šlo za popolnoma prijateljske debate in se ji v bistvu ni zdelo nič sporno. Šele ko sem malce primerjal, če bi se jaz pogovarjal s kako prijateljico v podobnem stilu je priznala, da ne bi bilo v redu. Ampak v bistvu mislim, da se ji še danes nič ne zdi sporno in da je to rekla zaradi miru pri hiši. Malo je bilo joka, opravičevanja, sedaj pa se o tem ne govori več. Ampak meni je konflikt še daleč od rešenega. "Prijatelju" nisem razlagal in težil. Enostavno se je odnos z njim ohladil. Če ga bo seveda zanimalo zakaj, mu bom povedal. Nekajkrat smo se še dobili, vendar ni več isto. Tipa prav težko gledam. Težava pa je, da je tudi moje zaupanje močno načeto. Vse je v redu in brez posebnosti, ko pa karkoli nanese na tega tipa in mojo partnerko, pa v meni zavre. Partnerki seveda ni vseeno za prijateljstvo in bi si še vedno želela skupnih stikov, a ob tem upošteva tudi mene, ker največkrat ob želji po obisku rečem, da jaz ne grem in potem ne greva. Prijateljici potem tvezi 1001 izgovor. Jaz sem pa tik pred tem, da me 'raz****' in vso zadevo obelodanim, pa naj bo, kar bo. Jaz sem načeloma prijateljstvo prekinil. To za mene seveda ni prijatelj. Partnerki je seveda malo nerodno, da bi prijateljstvo kar prekinila, in jo je strah, da bi zadeva prišla na beli dan in ... Meni gre pa na živce že, ko se pozdravita. Najraje bi vse skupaj odj****, pa naj se pogovarjajo in družijo. Seveda jo imam še vedno rad, ampak rad bi pa tudi mir v duši. Kaj misliš? Hvala, ker si si vzel čas.

Pozdravljen!

Kot sam veš, si precej ljubosumen moški (praviš, da si na tem, da te “razfuka”). Vsekakor si bolj ljubosumen, kot je velika večina moških po dvajsetih letih zakona/zveze, kar samo po sebi ni čisto nič slabega, saj pomeni, da imaš svojo najdražjo še vedno zelo rad (praviš celo, da jo ljubiš kot prvi dan, kar je prej izjema kot pravilo). Bi bil manj ljubosumen, če se vajina zveza prvič ne bi končala že po nekaj mesecih zaradi njene “prevare”? Morda, ni pa nujno. In niti ni pomembno.

Čeprav se je to zgodilo pred več kot dvajsetimi leti je v tebi ostal nemajhen odmerek nezaupanja, ki se ge očitno nikoli nisi zares iznebil. In to nezaupanje spet gloda. Vprašanje, na katerega potrebuješ odgovor je, ali si upravičeno ali neupravičeno ljubosumen, oziroma se upravičeno ali neupravičeno razburjaš in sekiraš? V zakonih in zvezah je zelo pomembno to, da imamo moški in ženske ne samo skupni, ampak tudi samosvoj, neodvisen privaten prostor pod soncem, v katerem lahko počnemo to, kar veseli samo nas, in to, kar želimo početi sami, brez partnerja. Ga je tvoja partnerka imela?

Del tega prostora je tudi prijateljevanje, druženje s prijatelji in prijateljicami, in to nesrečno dopisovanje, ki je v naših modernih časih zelo poenostavljeno (elektronska pošta, družabna omrežja, tekstanje oziroma pisanja sporočil z mobilnih telefonov) in prinaša kup problemov, ki jih nekoč bilo. Olajšuje ne samo komunikacijo vseh oblik (tudi “prepovedano”). Olajšuje tudi marsikaj drugega, od nedolžnega flirtanja do afer. In seveda olajšuje tudi... “nadzor”. Si res slučajno (pri čiščenju zabasanega računalnika) razkril ta partneričen privaten prostor in našel zgodovino njenega dopisovanja s sosedom – tvojim prijateljem, ali si našel nekaj, kar si iskal, a vseeno upal, da ne boš našel? Če bi imela kakšne res grešne namene ali cilje, bi dopisovanje sproti brisala, a ne? Glej, pri takih “problemih”, kot je tvoj, se vedno vprašam, kako bi jaz odreagiral, če bi se moja najdražja skoraj vsak dan med službenim časom in včasih tudi popoldne slišala s sosedom – mojim prijateljem in kramljala o “klišejskih” zadevah (se tudi dedci pogovarjajo o … horoskopu?), v kramljanju pa bi bilo “občasno" in proti koncu vedno več zelo nedvoumnih provokacij”? Kaj so zelo nedvoumne provokacije? Nedolžno nikomur škodljivo flirtanje, laskanje in izzivanje, ki je v različnih oblikah prisotno vsepovsod, kjer so v stikih moški in ženske? Ali kaj drugega? Si iz muhe naredil slona zaradi ljubosumne narave (in nepozabljene prevare), ali pa so te nedvoumne provokacije, ki so po tvojem šle “čez meje zdravega odnosa” vsebovale konkretne zadeve kot namige na dobivanje v dvoje in eksplicitno seksualno vsebino? Sam to najbolje veš. Po pravici povedano, tudi meni ne bi bilo prav, če bi se moja najdražja mimo moje vednosti skoraj vsak dan slišala in kramljala s sosedom – mojim “prijateljem” ali s kakšnim drugim moškim – mojim prijateljem.

Ne vem, kdo je začel in vodil to njuno “privatno” komunikacijo, a domnevam, da jo je on. Vem pa, da pravi prijatelji tega ne počnejo brez namena ali cilja. Ženske lahko imajo privatno komunikacijo z moškimi brez drugega namena in cilja kot je samopotrditev. In tvoji verjamem, da ji ni šlo za kaj drugega kot prijateljstvo in morda malce samopotrjevanja ob zainteresiranosti drugega moškega. Pri veliki večini moških je drugače. Skrita komunikacija ima namen in cilj, ampak samo cepci rinejo v žene prijatelja – soseda.

Verjamem ti, da si ne želiš več prijateljevati z njim(a) in da ti gre tip na živce, in da si ljubosumen nanj. Prav si naredil, da si ga v odkljukal kot prijatelja, ker to res ni. Problem je v tem, da je to premalo za mir v tvoji duši. Bi ga dosegel s tem, da “zadevo obelodaniš”, razčistiš z njim in njegovo partnerko in težave in nemir “razširiš” tudi v razmerje sosedskega para (da se ne bo “prijateljeva” gospa čudila, zakaj se nič več ne družite), s katerim prijateljstvo itak nikoli več ne bo? Po mojem ne bi, saj zanj lahko poskrbi samo obnovitev zaupanja v tvojo partnerko.

Kaj bi jaz naredil? Hmm … Včasih je treba biti praktično-pragmatičen. Po pravici povedano, bi takšnemu prijatelju mimo vednosti svoje najdražje dejansko odločno povedal, naj nikoli več ne rine vanjo v nobeni obliki, če mu je všeč njegov nos, in če ne želi, da njegova partnerka izve, kaj vse je pisaril moji najdražji. In dodal, da se pravi dedci ne ukvarjajo s horoskopom. Domnevam, da bi vidva s partnerko, ki ji res ni treba vedeti za to “soočenje”, hitro imela “mir” pred sosedskim parom, in se lažje posvetila drug drugemu. Morda se samo premalo pogovarjata (jo premalo poslušaš?) in premalo komunicirata o rečeh, ki njo zanimajo. Priporočam tudi večji odmerek pozornosti, nežnosti in seksa. Srečno!

zasačil prijatelj žena varanje odnos razmerje