Brane, pomagaj

Zakaj? Ker kri ni voda!

Brane Kastelic

09. 10. 2015 08.28

Živijo, Brane, moje vprašanje ni ravno tipično za tvojo rubriko, me pa zanima tvoj komentar, prav tako tudi bralcev, več glav več ve, več mnenj bolj širi okvir, skozi katerega zremo na naše vsakdanje življenje. Stara sem 50 let, s težkimi časi za seboj. Najprej me je doletela umazana ločitev, komaj sem se pobrala, je prišla bolezen (rak), nazadnje pa je še edina hči po končani srednji šoli odšla na študij v tujino. Pred 10 leti je umrl oče, letos še mama - skratka, izguba za izgubo, težko sem zmogla naprej, hvala Bogu za nekaj dobrih prijateljev, ki so me v kritičnem času, ko se mi je podiral svet, podprli. Imam še 12 let starejšo sestro, edino osebo moje krvi, s katero pa sem žal takoj po ločitvi pretrgala stike. Zakaj? Ker sem sredi najhujše drame računala na njeno pomoč, pa se takrat ni postavila na mojo stran. Moja in njena družina smo bili namreč družinski prijatelji, tudi oba svaka sta se sproprijateljila in to do te mere, da je njuna moška solidarnost presegla najine krvne vezi. Ko se mi je vse podiralo na glavo, se je namreč sestra postavila na nevtralno mesto in me obvestila, da želi tudi možu na ljubo obdržati stike z mojim bivšim. Jaz sem se tedaj počutila izdano in zavrženo. Sedaj, ko se je stvar že zdavnaj polegla, pa nekako ne najdem več niti volje niti smisla, da ta odnos nadaljujem, od tam dalje, kjer se je že nekaj let nazaj presekal. Sestra me je letos namreč poiskala, ker sem praznovala 50 let. Videla sem, da ima interes, da se stvar zakoplje. Jaz pa sem se v tem času toliko spremenila, da nisem več ista oseba, v moje življenje so stopili drugi ljudje. Takrat, ko nisem vedela ne kod ne kam, so se namreč kar iz nič pojavili dobri ljudje, na katere sem se naslonila ob ločitvi in kasneje tudi bolezni. Dali so mi moč, da sem izplavala, nekaj je bilo ljubimcev, nekaj prijateljev, vsem sem neskončno hvaležna. Brez njih mi ne bi uspelo ostati na nogah in celo narediti velik korak naprej. Sestra pa me je, milo rečeno globoko razočarala. Ne mislim, da je slaba oseba, vendar pa je očitno toliko drugačna od mene, da niti ne vem, kakšen odnos bi bil sploh obema v dobrobit. Jaz sem namreč zelo lojalna oseba, za svoje ljudi bi naredila čisto vse. Če bi bila ona na mojem mestu, bi ob ločitvi njen mož v paketu z ženo izgubil tudi mene. Kaj meniš o vsem tem ti, in ostali bralci tvoje rubrike? Hvala za tvoj odgovor.

Živijo!

Nič ni narobe s tem, da je tvoje vprašanje za to rubriko netipično. Ni nujno, saj gre navsezadnje tudi za posledico umazane ločitve, ki je bila lahko samo posledica slabega zakona, ki se je kljub težavam in problemom vse predolgo in tako dolgo vlekel, da je postala ločitev umazana. A pozabiva ta del tvoje preteklosti.

Vedno sem verjel in še vedno verjamem v enega izmed najbolj utrujenih in oguljenih pregovorov. Že domnevaš, katerega imam v mislih? Ja, tistega: kri ni voda. V današnjem kaotičnem svetu, v katerem sta zaradi prevladuječe psihoze odvratnega neoliberalnega modela kapitalizma med ljudmi vse preveč razširjena skrb samo za lastno rit in odnosi, ki mu v angleščini lepo rečejo “dog eats dog” (pes poje psa: srdito, brezobzirno in neusmiljeno zaganjanje zase in svojo koristi) se mi zdi ta pregovor bolj pomemben kot kdaj prej. Verjamem ti, da si bila globoko razočarana nad svojo sestro, ker ob tvoji ločitvi ni pretrgala stikov s tvojim bivšim možem, delno tudi zaradi njegovega prijateljevanja z njenim možem. Ti praviš, da je bila neutralna, ko si se ti z možem ločevala. Neutralnosti v takih primerih lahko rečemo tudi nevmešavanje…

Najbližji, od svojcev do prijateljev ločujočih parov so ponavadi v veliki dilemi in velika večina se jih ne želi vtikati v razpadajoče zakone. Če se lahko postanejo “krivi” za marsikaj, če se par v težavah spet najde in pobota. Ne vem, kaj vse je bilo narobe s tvojim zakonom, a velikokrat sta za slab zakon bolj ali manj kriva oba zakonca. Najmanj za kar sta tebe krivila sestra in svak je bilo najbrž to, da je skupaj s tvojim zakonom razpadlo tudi prijateljevanje dveh družin, in vsi ceremonijali, ki pašejo zraven. A to je spet v preteklosti…

Glavno je, da si se spet postavila na noge, da si spet zdrava, da si obnovila svoje ljubezensko in seksualno življenje (nekaj ljubimcev!!!) in da zaradi pomoči drugih ljudi, takrat ko si jo potrebovala (ločitev, bolezen, veliko prezgodnja smrt staršev…), nisi izgubila vere v ljudi. Tvoja dvanajst let starejša sestra zelo verjetno že obžaluje, da ti ni stala ob strani takrat, ko si ji potrebovala in očitno je čakala na pravo priložnost, da bi zakopali bojno sekiro in pokadili pipo miru: tvojo petdesetnico.

Verjamem ti, da si se v času, ki je minil spremenila in da so v tvojem življenju drugi ljudje, vendar je tvoja sestra še vedno tvoja sestra. Če prav razumem, poleg hčerke edina krvna sorodnica. Na tvojem mestu bi sprejel ponujeno roko sprave. Tudi, če se ti zdi, da nimaš volje za to ali da ne vidiš smisla v tem. Oboje se bo verjetno kmalu razvilo. Prepričan sem, da se boš potem bolje počutila, ne oziraje se na to, kako se bodo nadaljevali vajini odnosi. Če ne zaradi drugega zato, ker boš s tem na nek način potegnila črto pod tisti del svojega preteklosti, v katerem si se počutila prizadeto, zapuščeno in izdano. To bo neke vrste zaključek. Po tvojem pisanju čutim in mislim, da ga potrebuješ.