Tako je Slovenka zmedla Braneta!

Pozdravljen, Brane! Tvoje nasvete redno prebiram, saj včasih najdem kakšnega, ki mi pride prav. V glavnem, imam problem. Marca sem spoznala moškega, s katerim sva se nekaj časa samo pogovarjala preko družabnih omrežij. Ko je z mano vzpostavil kontakt, se mi ni niti sanjalo, da mi bo čez nekaj časa ta človek toliko pomenil. Pogovarjala sva se in se spoznavala kar precej časa (mislim da okoli dva meseca), preden sva se dobila. Precej stvari mi je zaupal in jaz tudi njemu. Ko sem ga prvič videla, sem dobila občutek, da sem dejansko našla "tapravega", saj je na videz popoln zame in tudi karakterno se ujameva. Živi precej blizu mojega doma. Dobivala sva se kakšen mesec in pol (videla sva se okoli dvakrat do štirikrat na teden). Vse je bilo videti popolno, imela sva vse, razen seksa. Nisva bila skupaj, preprosto ni se nama dalo ukvarjati z zvezo, oba pa sva že imela izkušnje s prijatelji samo za seks. Večkrat sva imela priložnost, da bi šla do konca, ampak on ni hotel, saj je vedno govoril, da je vredno čakati, ali pa se je takoj ustavil sredi akcije, ko je začutil, da vse postaja preveč vroče. Nikoli ga nisem spraševala, zakaj je temu tako, saj sem po eni strani spoštovala njegovo "odločitev", da še ni pripravljen iti do konca ali kakorkoli že. Enkrat mi je celo rekel, naj se ne navežem nanj, saj on nima navade dobiti čustva do ženske. Razlagal mi je, da ko so v preteklosti ženske začele do njega nekaj čutiti, se je on umaknil, ker njemu pač ni bilo do čustev in zvez. Skupaj sva doživela veliko, večkrat mi je pritrdil, da mi zaupa, in nastalo je kar nekaj spominov, ki jih še zdaj ne morem zbrisati iz glave. Bila sem srečna, ker sem imela ob sebi prijatelja, ki mu zaupam, in hkrati ljubimca. Nato pa je prišlo obdobje, ko sva na nek način izgubila stike. To je trajalo približno dva meseca ali celo manj ... začelo se je tako, da ni imel več časa zame in v tem času sem bila jaz tista, ki mu je pisala, kdaj bo imel čas, da bi se videla itd. Ker nisem dobila poštenega odgovora, sem se tudi jaz umaknila. Vsak dan sem razmišljala o njem, nisem ga mogla odstraniti iz svojih misli, saj sem se na nek način navezala (seveda mu tega ne mislim priznati) in zato ga je bilo težko prebolevati. Imela sem občutek, da se ne bo vrnil, in to so mi govorile tudi moje prijateljice, ko sem jim potožila glede tega. Čez nekaj časa pa sva spet spregovorila nekaj besed preko Facebooka, in rekel mi je, da je imel probleme sam s sabo in da se bova še videla ter da mi bo vse pojasnil. Tako sva se čez kak teden res spet dobila in se pogovarjala o vsem, bilo je tako kot prej in bolj srečna res ne bi mogla biti. Dva dni za tem sva se spet videla in bilo je enako. Sedaj sem nekako pomirjena, ker vem, da mi spet stoji ob strani. Čeprav mi tudi on kdaj napiše, kdaj imam čas, ga skoraj vedno sprašujem to samo jaz, ker imam občutek, da bi on pozabil name, če mu jaz nič ne napišem. Ampak vseeno ne vem, kaj si naj mislim. Zavedam se, da nič ne traja za vedno in da verjetno ne bova nikoli nekaj več. Glede tega sem zelo zmedena, ker ne vem, kaj on čuti, in verjetno ne bom nikoli izvedela. Brane, prosim te, da mi daš mnenje glede njega in tega vsega.