Pozdravljen! Verjamem ti, da te boli srce in da si potrt kot nikoli prej, vendar zato ne bom ovinkaril. Mislim, da globoko v sebi tudi sam veš, kaj moraš narediti: sprijazniti se boš moral s tem, da je bilo to "nekaj, kar je začutila do tega tipa, s katerim je bila na skupni meditaciji", ljubezen. Tega ti seveda ni "znala povedati", ker te ni želela prizadeti. Mislim, da tudi veš, da ti je to posredno priznala, ko "je ni več zanimalo, kaj se dogaja s teboj" in ko "te je dala na stranski tir". Ko začne ženska "filozofirati" o tem, da je začutila nekaj drugega in da "mora predelati to, kar je začutila", je to skoraj vedno sprenevedanje, tudi pred samo seboj, in prikrivanje zaljubljenosti in občutka krivde. Zelo dobro ve, kaj je začutila. In kaj še čuti. Ti ji verjameš, "da nista imela nič skupaj". Jaz ne, ampak to ni pomembno. To, da ti je dejala, da te ljubi in da se bo vrnila k tebi, mi zveni kot neke vrste plan B za primer, če ne bo mogla uresničiti plana A, ki je povezan s tem tipom, s katerim sta ostala v stiku tudi potem, ko je on odšel nekam drugam. Nikoli nisem bil privrženec dolgotrajne fizične ločenosti para in solističnih potovanj, ki so daljša od dveh, treh tednov. Enajst mesecev je zelo dolga doba in medtem se lahko enemu ali drugemu hočeš nočeš zgodi marsikaj. Tudi nova ljubezen. Skype, Viber, Whatsup in vsa druga čuda sodobne komunikacije so morda boljša oblika vzdrževanja ljubezni na razdaljo, kot je bila nekoč tako imenovana "ljubezen prek žice" (telefona) ali še prej pisma, vendar po dveh, treh tednih ne morejo nadomestiti fizične bližine para. Če bi imel punco, ki jo strastno ljubim, s katero se imam super in s katero se dopolnjujem in tako naprej, bi nerad odšel od nje za več kot dva, tri tedne, prav gotovo pa ne bi mogel zdržati brez nje enajst mesecev. Na Novi Zelandiji ali kjerkoli drugje. Želja po njej bi morala biti močnejša od vsake druge nekdanje želje. Saj veš, kaj ti hočem povedati. Preveč si razumevajoč, ko praviš, da "verjameš, da ji je težko, ampak da sta zdržala 11 mesecev". Težko je bilo tebi, ne njej. Ne kritiziram je in ne obsojam je. To, kar se je zgodilo njej, bi se lahko zgodilo tudi tebi. In vsakomur. Po tvojih besedah, "ne bom obupal nad nama, kajti če bi, bi to pomenilo konec" imam občutek, da misliš, da se je ona že odločila. Morda se je, morda se ni. Zadnje, kar bi ti svetoval, je donkihotska bitka z mlini na veter, ker v njej ne moreš zmagati in boš samo še bolj potrt in nesrečen. Z drugimi besedami: nekoga, ki te ne ljubi več, ne moreš ne z besedami ne z dejanji prepričati, da te ljubi. Res je, da ti ne preostane nič drugega kot počakati, da se vrne domov (po enem letu?). Šele ko bosta po tem zelo dolgem času pogledala drug drugemu v oči, bosta oba vedela, kolikšno škodo so njeno dolgo potovanje, ta tip z meditacije in to, da te je sproti obveščala, kaj se je ali ni dogajalo med njima, naredili vajini zvezi. Morda si bosta padla v objem in se strastno poljubila in bo vse skoraj tako, kot je bilo prej, morda pa bosta ali eden ali drug ali oba takoj začutila, da je škoda nepopravljiva in se bosta razšla.
Opozorilo: 297. členu Kazenskega zakonika je posameznik kazensko odgovoren za javno spodbujanje sovraštva, nasilja ali nestrpnosti.
PRAVILA ZA OBJAVO KOMENTARJEV