Zafuranec!? Po vsem kar si napisal, nisi ničesar zafural. Pretiravaš. Preveč (samo)kritičen si. In morda tudi preveč analitično in “ziheraško” obravnavaš prihodnost. Napisal si na primer: “Očitno sem svoje življenje zafural do te meje, da nisem sposoben obdelave dotičnega problema”. To, da misliš, da nisi sam sposoben “obdelave dotičnega problema” (domnevam, da misliš na aktualno partnerico, ne pa “stanovanjski problem”), ne pomeni, da si kar koli zafural, najmanj pa življenje. Več glav več ve, kajne? Včasih vsakdo potrebuje dodatno mnenje “od zunaj”, ker se problem morda bolje vidi kot “od znotraj”. Ne bi rekel, da pri ženskah nekako nimaš sreče (po samo treh je težko soditi), se pa strinjam s teboj, da žal še nisi srečal prave. Jaz bi tako na hitro rekel, da si izgubil (zafural, če uporabim tvoj izraz) kar nekaj let, ker si vztrajal v razmerjih z ženskami, s katerimi očitno ni bilo pravega ali vsaj zadostnega ujemanja. Mislim, da to velja tudi za aktualno partnerico. Je samo njihova krivda, ali je krivda deljena, ne vem. Ponavadi je deljena. Vse preveč samokritičen si tudi, ko sebe kriviš za “stanovanjski problem” (“Vedno delal, šparal, pa je še vedno premalo…”), v katerem si ne moreš privoščiti, da bi šla na svoje s tole tvojo zelo sitno, nerazumevajočo, neprilagodljivo in zahtevno Dulcineo, ki se ji za “dobro” mero še premalo seksa z zelo kavalirskim partnerjem.
Tvoji generaciji je v veliki meri zafu…rala zadeve pohlepna, megalomanska in hazarderska bankirska in finančna gosposka v New Yorku, Londonu in v drugih centrih tako imenovane finančne industrije (pa taka “industrija”, ki ne “proizvaja” drugega kot denarja za tiste, ki ga že imajo veliko in preveč), ki so ji vrečo držali drugorazredni politiki – oboževalčki neoliberalizma. Pri nas pohlepnim bankirjem in nesposobnim politikom primešaj še tajkunske tolovaje, pa je slika popolna. Preveč (samo)kritičen si tudi do svojih let. Če sem prav izračunal, jih imaš 34 in nekaj mesecev. Stari moj, pa ti si v najboljših letih, ne pa “že star”. Otrok nimamo zato, ker je že “skrajni čas” zanje, ali zato, da bi z njimi izboljšali bolj klavrno stanje razmerja ali ga celo rešili, ampak zato, ker si jih želimo.
Zveza sploh obeta?
Očitno iskrena želja po otrocih pri tebi ni več problem, kot je bila – povsem logično in naravno! – pri devetnajstih letih, ko te je prva resna punca silila, da bi imela otroke. V tvojih vrsticah in med njimi čutim, da si jih zelo želiš, kar utegne voditi v napačne odločitve. Problem je (poleg “stanovanjskega”, h kateremu se še vrnem) tvoja aktualna zveza, ki – po vsem, kar si povedal o njej – žal ne obeta nastanka srečne družine. V samo dveh letih se je zgodilo vse preveč reči, ki se v bistvu ne bi smele zgoditi (vmes te je celo pustila!). Bolj logično in naravno bi bilo, da bi se tvoja druga dolga, desetletna zveza končala z nastankom družine, naraščajem in … tako naprej, pa ji očitno ni bilo usojeno. In verjetno je bolje tako, če sodim po tvojih besedah: z drugo sem prebil 10 let, ki niti niso bila tako slaba. Ki niti niso bila tako slaba? V razmerju, ki niti ni tako slabo, ne bi vztrajal niti pol leta, kaj šele deset let!
Iskreni odgovori
Za tvojo prihodnost in tvoja prihodnja razmerja je najbolj pomembno, da si iskreno odgovoriš predvsem na vprašanje, zakaj si tako zelo dolgo vztrajal v nedobrem razmerju, da te je “nagravžno” prevarala in da sedaj živi z “njim”? In na bolj aktualno vprašanje: zakaj kljub temu, da ti je v bistvu jasno, da s sedanjo partnerico stvari ne štimajo, ne moreš stran od nje, čeprav podzavestno veš, da je to verjetno … rešitev? Slabo razmerje se ne spremeni v dobro samo zato, ker moški in ženska živita skupaj, proč od njenih ali njegovih staršev … Ne zameri mi, vendar morda preveč poslušaš aktualno partnerico in se ji vse preveč prilagajaš. Morda tudi preveč govoriš in premalo narediš.
Stanovanjski problem
Denarja (tvojega, če prav razumem) je dovolj, da bi si pri njenih ali tvojih uredila stanovanje… Morda je res, da je človek zares svoboden šele, ko je čisto na svojem (odvisno od tega, kakšni so starši in kakšni so odnosi), vendar … moramo biti v življenju tudi pragmatični in praktični in se prilagoditi razmeram. Če ni možno tisto, kar mislimo, da je najboljše, se pač odločimo za drugo najboljše … Če bi bil na tvojem mestu, bi si, za začetek, pri tvojih starših uredil svoje stanovanje (bog ne daj pri njenih!), pa naj je partnerici to prav ali ne. Povej ji, da bo najprej tako in nič drugače. Če ji ni prav, naj gre … kamor koli hoče. Morda – bodiva optimista! – bo tvoja jasna odločitev za ta premik izboljšala stanje med vama. V vsakem primeru se boš ti, s svojim stanovanjem (v hiši staršev?) počutil drugače, bolj optimistično, manj zaskrbljeno kot se zdaj in imel drugačno, boljše izhodišče za ustvarjanje družine, ker boš že imel štalco, če boš moral iskati novo … kravco. Če boš iskal novo, se – ko jo boš našel – spomni na to, kar rad ponavljam (ne velja samo za ženske, ampak tudi za moške): vztrajajmo v razmerjih, kakršnih si želimo, ne pa v takih, ki si jih ne. Pa naj imamo 20 ali 34 ali 42 ali več let. Pohvaljen za odnos do spolnosti in za kavalirski odnos do žensk v postelji. Glede skrbi v zvezi s službo, ki upam, da jo boš obdržal: ne vdajaj se skrbem (že zaradi negativnih vibracij), ampak se posveti raziskovanju možnosti za novo. Srečno!
Opozorilo: 297. členu Kazenskega zakonika je posameznik kazensko odgovoren za javno spodbujanje sovraštva, nasilja ali nestrpnosti.
PRAVILA ZA OBJAVO KOMENTARJEV