Brane, pomagaj

Bralka zaupala: Doma imam moža, a na skrivaj hodim k drugemu

Brane Kastelic

03. 03. 2015 13.11

Brane pomagaj! S partnerjem sva skupaj 17 let in imava hči staro 16 let. Med nama kakšne posebne kemije ni bilo, ljubezen je bila bolj ali manj vsiljena. Vse sva jemala preveč samoumevno, brez komunikacije, brez kakšnega truda okoli odnosa. Vedno več krega okrog tega in onega. Tudi seks je postal rutina in vse manj na urniku. Imam ga rada, a z njim se nisem nikoli počutila zaželjeno, ljubljeno, pomembno, seksi. Oddaljila sva se in prevarala sem ga prvič. Nekako mi je to oprostil, ker si takrat nisva želela razdreti družine. Mislila sem, da bova odnos gradila drugače, z več pogovarjanja, druženja, skratka, da se bo vse spremenilo. A se ni. Prevarala sem ga spet drugič. S tem moškim sem spet začutila, kako je, ko te ima nekdo resnično rad. Začutila vse tisto, kar sem pogrešala vsa leta doma. Zbližala sva se in zaljubila sva se. Seks je nor, želiva si drug drugega vsako sekundo, pogrešava se, ljubiva se, čutiva se. O nama se veliko pogovarjava. Imava skupne hobije. Oba rada hodiva v hribe. Skupaj sva, ko sva le lahko, saj imam družino, partnerja in otroka, on pa je ločen in ima punčko staro 5 let. Z njim sem resnično tisto kar sem, ljubi me in si želi, da bi bila njegova. Zdaj je tega že 6 mesecev, odkar sva se spoznala. Želja po tem, da bi bila skupaj je vedno večja, a tukaj nastane moj problem. Jaz sem tista, ki mora narediti korak. Doma sem se ohladila, se izmikam partnerju in ne čutim do njega nič, ker stalno mislim na njega, a kljub temu ga ne želim zapustiti oziroma nimam toliko moči, da bi partnerju povedala. Nisem odločna, ne pri enemu ne pri drugemu. Živim življenje na dveh stolih in vem, da tako ne bo šlo več. Čustveno sem doma čisto otopela in ne vem kaj bi rada. Želim si njega, ljubim ga. Partnerja pa imam rada, ker imam z njim družino in že toliko let skupnega življenja pa tudi trpljenja. Lažem partnerju, da je vse ok, čeprav sumi, da se nekaj dogaja, drugi pa tudi čaka na mojo odločitev. Ne predstavljam si novega začetka. Prosim, pomagaj mi z nasvetom. Ali naj pustim ljubimca in se doma potrudim rešit zakon, čeprav sem že drugič prevarala in izgubila zaupanje, ali naj začnem na novo? Ima vse skupaj sploh še smisel? Res sem preklana na pol, zmedena sem in vedno težje mi je. Nobenega od njiju ne želim prizadeti in nobenega ne bi rada izgubila, a vem, da se bom morala odločiti. Hvala in lep pozdrav!

Pozdravljena! Najprej ti moram reči, da se ne moram odločiti namesto tebe. To, ali boš zapustila ljubimca, ki ti pomeni veliko več kot ženskam pomeni “klasični” ljubimec (potreben samo za seks), ali se doma potrudila rešiti zakon mora biti tvoja odločitev, ker boš ti živela z njenimi takšnimi ali drugačnimi posledicami svoje odločitve. Vsak zakon/zveza ima kot vsak kovanec dve strani (moževe pač ne poznam), vendar mi je tvoja stran pokazala, da vajini “problemi” izvirajo že na začeku vajine zveze.

Tvoje besede, ki so mi dale največ misliti so “ljubezen je bila bolj ali manj vsiljena”. Domnevam, da mi hočeš z “bolj ali manj vsiljeno ljubeznijo” povedati, da sta s partnerjem postala par bolj na podlagi njegove ljubezni (očitno ne kdo ve kako velike) kot tvoje ljubezni, ali morda zato, ker sta si bolj želela zveze kot drug drugega? Par sta očitno postala brez neke velike zaljubljenosti ali kemije. Si se sama prepričala, ali si se njemu pustila prepričati, da bo šlo brez kemije ali da se bo ta sčasoma pojavila? Eno in drugo se zgodi, vendar bolj malo krat in predvsem, če sta oba, moški in ženska bolj nečustvene narave in nimata kdo ve kako močnega libida. Zveze med takimi ljudmi so lahko povsem uspešne že samo ob “fiziki”, brez kemije in velikih čustev, ki tebi očitno manjkajo od vsega začetka. Manjka ti – ne vem od kdaj! – tudi seksa, o katerem praviš, da je najprej postal rutina, sčasoma pa da ga je bilo vse manj na urniku.

Zaradi vsega naštetega se (nikoli?) nisi počutila zaželjene, ljubljene, pomembne (celo bolj pomembna ocena kot se ti je zdela, ko si jo napisala) in seksi. V takšnih postanih zvezah je samo vprašanje časa, kdaj bo nezadovoljni ali bolj nezadovoljni partner končal v postelji z nekom drugim. Zato si ga… “prevarala” prvič. Prevaro ti je nekako oprostil, a ta v njem ni sprožila “alarma”, ga prepričala, da se vajina postana zveza mora pošteno spremeniti, da bi ne samo preživela, ampak se izboljšala in da je drugače samo vprašanje, kdaj se bo pojavil drug moški, s katerim si ne boš želela samo seksa. Kar se seveda je. Že v podobi drugega morda usodnega ljubimca, ki je – po tvojih besedah! – vse to, kar tvoj partner ni, in ti daje vse to, česar si si vedno želela od partnerja pa nikoli dobila. Od norega seksa do prave ljubezni.

Ravno zaradi te partnerjeve neodzivnosti na krizo po prvem ljubimcu se bojim, da bi bil poskus reševanja vajinega zakona podoben Don Kihotovi bitki z mlinom na veter oziroma da bi, če bi dala prednost možu, zelo verjetno samo začasno odložila neizogibno: konec vajinega zakona. Po samo šestih mesecih afere, v kateri je vse novo, sveže, vznemirljivo, vroče in tako naprej, je veliko prezgodaj reči, da je to princ na belem konju (navsezadnje se je zaradi nekega meni neznanega razloga ločil še pred hčerkinim sedmim rojstnim dnevom!), s katerim boš doživela ljubezensko pravljico (do konca dni), vendar tega ne boš nikoli vedela, če vama ne boš dala priložnosti.

Prav tako vem, da si po sedemnajstih letih in ob šestnajstletni hčerki “ne predstavljaš novega začetka”… Na določen način sicer že doživljaš ta novi začetek. In misliš, da doživljaš vse to, kar si želela. Po eni strani praviš, da sta z ljubimcem na polno zaljubljena in ne moreta drug brez drugega, po drugi pa, da imaš partnerja rada… Radi imamo marsi kaj, moškega ali žensko pa ljubimo… Rad ponavljam, da moramo biti v takšnih zakonih in zvezah, kakršnih si želimo, in ne takšnih, kakršnih si ne želimo. Ti si že veliko let v takšni zvezi kakršne si ne želiš in ponuja se ti zveza, kakršne si želiš… Leta gredo hitro in nobenega smislila jih nima “zapravljati” tako kot si ne želimo in postati zagrenjeni v dvoje. Odločiti se moraš sama. Enega izmed teh dveh moških boš, ko se boš odločila, prizadela - brez tega ne bo šlo – a precej manj kot si misliš. To so težke odločitve, posebno zaradi otrok/družine, posebno po veliko skupnih letih, vendar so trenutki v življenju, v katerih moramo biti egoisti in se odločiti… zase. Bolj ko boš odlagala to odločitev, večja je verjetnost, da bo mož izvedel, da imaš drugega ljubimca (posebno, če že nekaj sumi), in se odločil on namesto tebe. Mislim, da bo "drama" veliko manjša in da bo za vse vpletene veliko bolje, da se odločiš ti.

brane par seks afera varanje spolnost lociev moski otrok druzina tezave