'Če sem zahtevala pojasnilo, je postal nasilen ...'

Dragi Brane, napiši, da nobena žlica ne ropota sama.

Tak odnos med partnerjema ne vodi nikamor. Pravzaprav vodi - edino in samo v razhod.

Zelene mušnice mu pripravi.

Čeprav se tole sliši grdo pa vseeno mislim, da je žrtev "kriva" toliko, kot nasilnež. Prvič, ko pride do nasilja, fizičnega, psihičnega, spolnega je potrebno reagirati in nasilneža tako ali drugače ustaviti. Če se to ne zgodi, so meje premaknjene in nasilje je drugič, tretjič še hujše. Veliko partnerjev vztraja leta v takih odnosih in prenaša vzorec na otroke, Ravno zato je potrebno reagirati, ko je še čas. Veliko, predvsem žensk zaradi vzgoje , družbe ali otrok več ali manj pristane na "mir pri hiši" in nasilneža tolerira. Ta možnost je najslabša za vse vpletene.

Pozabi na vse zapisane nasvete, morda bi kaj od tega delovalo v drugačnem odnosu. Sama pa si zapisala, da je do tebe nasilen, kadar se njegovim normam ne podrejaš v celoti. Predvidevam, da z nasiljem misliš fizično nasilje. Dejansko pa nad teboj nasilje izvaja vsak dan, s tem ko te ignorira, izključuje iz svojega življenja, te ne kliče po imenu, te žali. Na tvojem mestu zato ne bi izvajala nikakršnih eksperimentov. Svetujem ti, da se obrneš na katero od organizacij, ki nudijo podporo žrtvam nasilja, toplo priporočam Društvo za nenasilno komunikacijo. Z njimi se boš lahko bolj natančno pogovorila o njegovem nasilnem vedenju (zdaj si o tem povedala zelo malo in še to ne strokovnjakom) in glede na to se boste skupaj lahko odločili za neko strategijo - primerno tvojemu položaju. Poskrbeti moraš predvsem za svojo varnost, saj dejansko ne veš, kako se bo odzval, če boš naredila kakršenkoli odmik od dosedanjih vzorcev, v katerih živita. Poišči pomoč, ko boš gledala nazaj na to obdobje, boš vesela, da si jo. Nobene potrebe ni, da bi se s tem soočala sama. Žal se veliko ljudi dnevno sooča z nasiljem v okolju, kjer bi se morali počutiti najbolj varne. Veliko ljudi pa se je tudi rešilo iz začaranega kroga - ni nemogoče in pomoč obstaja.

Tole kaze na resno psihosocijalno deviacijo deca in ni ravn posrecen sprasvat na takem, napol resem portalu o resnih stvareh. Jasno je, da motnje obnasanja deca izvirajo iz modela druzinskega zivljenja v njegovi mladosti, resni psihiatri/psihologi bi imeli tezave pri kakrsnikoli korekciji obnasanja, Kastelc pa res ne more pomagat. Edin, kar lahko pameten naredi, je da svetuje terapevta, mocno pa dvomim, da bo pri taksni psihi in teh letih sploh kdo uspesen, oz. da bo spoznal"Neandertalc", da je neandertalc.Torej sta le dve poti - potrpet al pa pakirat /tretji -ruski nacin -je pa s sekiro po glav, ko pride pijan domov in zaspi/.

Berem take in drugačne zgodbe, zraven imam pa svoje življenje, pa ne življenje, pekel, ki mi ga je naredila in mi ga še vedno dela "bivša". Cele dneve sem delal in samo delal, zvečer ko sem prišel zmatran domov je vpila name me žalila, izsiljeva, grozila. Njene najljubše besede so bile, "pobrala ti bom vse, uzela ti bom otroke, nikoli jih ne boš več videl". Zahtevala je samo denar, v službo ni hotela, če sem ji to omenil je bilo to že grožnja in družinsko nasilje. Trpel sem, dokler se otroci niso osamosvojili, potem sem predlagal ločitev, če bi vedel kako jih vzgaja bi to naredil že mnogo, mnogo prej, nanjo seveda ni pristal, trdila je kako ji grozim, pretepam, kako se boji za svoje življenje..... ločiti se pa ni hotela, Ko sem končno dosegel ločitev in si poskušal ustvarit novo življenje, mi je sledila, me zalezoval in grozila novi partnerici, obenem je pa vložila zahtevek za prepoved približevanja, ki ga je tudi dosegla pred več leti, takoj je zamenjala ključavnice na vratih in se polastila premoženja, še dandanes po mnogih letih in davno od poteka prepovedi približevanja (5-6let) še vedno ne morem do svojih osebnih stvari, ostal sem brez vsega, njena prva grožnja se je uresničila s pomočjo gnilega sodstva CSDjev in policije, pri kateri je podala nešteto prijav proti meni, dosegla da sem bil večkrat obsojen, nazadnje pa v posmeh sistemu priznala, da ji nikoli nisem grozil, njenim pričam, ki so čez svoja okna videle več Km daleč kako je pretepam, se ni skrivil niti las na glavi, to niti slučajno ni lažno pričanje. Njen naslednji korak je bila delitev premoženja, v kateri dobi spet skoraj vse, čeprav prizna, da ni nikoli prispevala niti centa za premoženje, ravno nasprotno, sodišče ji prisodi tudi stvari, ki sem jih kupil mnogo po ločitvi, kljub predložitvi računov, ki jih predložim kot dokaz, sama pa napiše, da ji gre na bruhanje, ko pomisli na službo. ne bom več nakladal, drage dame, obžalovanja vredno je če je to resnica kar ste napisala, vendar iz lastnih izkušen in še mnogoterih vem, da je to povsem drugače, Pa lep dan želim

Će do sedaj nisi nič naredila v vseh teh letih, so tudi vsi ti nasveti povsem odveč. Kajti verjetno si katerega že dobila v svojem življenju. Da narediš korak naprej, je potreben pogum, tega pa ti nimaš. Držiš se hiše ki je edina stvar poleg otrok seveda, ki jo imaš z njim. V resnici se ga bojiš kot hudič križa, ker je neprevidljiv, pa tudi po moje se te je že fizično lotil. Morala bi se sama postavit na svojo pot. Poskrbeti zase. Morda si v službi in je situacija vseeno boljša zate... Poskusi se pogovoriti z pravimi ljudmi , a najprej najti tisto Nitko v sebi, da najdeš voljio da se osamosvojiš. Nikoli ni prepozno, da se postaviš sebe v bran. Pa srečno!

V naši državi, sploh ni potrebno predlagati ločitve, ampak vložiš tožbo za razvezo zakona, druga stvar je pa ta, da, če sta oba lastnika hiše, je še vedno polovica njegova, četudi je on krivec za razvezo.

Tukaj nekaj zelo smrdi ... ljubezni ni. Malo razišči, kam zahaja tvoj mož! In ko izveš - pokaži vrata! Za vedno.