Seksologinja dr. Gabrijela Simetinger: ''Naša spolnost je družbeni konstrukt''

Kako je z libidom v času koronavirusa? Za nekatere je seks zadnja stvar, na katero pomislijo v teh negotovih časih, spet druge ta ''apokaliptičnost'' vzburja? Zakaj je temu tako? Je to neke vrste obrambni mehanizem?

Libido je psihoterapevtski pojem, ki ga v spolni medicini ne uporabljamo. V spolni medicini uporabljamo pojem spolna želja, ki je sestavljena iz biološkega, psihološkega in socialno kulturološkega dela. Prvi – biološki, kar bi lahko poimenovali poželenje, vključuje anatomijo ter nevroendokrino funkcijo (spolni organi in hormoni), drugi je motivacija, ki je psihološki del spolne želje in vključuje vpliv posameznikovega duševnega stanja, razpoloženja ter zmožnost tvorjenja medosebnih odnosov. Tretji del je družbena komponenta, ki upošteva ideje, vrednote in pravila kulture v spolnem izražanju. Zato za spolni odnos ni dovolj, da ima človek le poželenje. Znano je, da stres (lahko zaradi psihološke komponente ali družbene komponente) ne vpliva pozitivno na spolno željo. Če smo v teh dneh pod stresom zaradi katerega koli problema – strahu pred okužbo, problemi na delu, izguba ali strah pred izgubo dela, dohodka, šola na domu, problemi s partnerjem, strah in skrb za starše, da ne zbolijo, itd. – to slabo vpliva na spolno željo. Če nam situacija takšna, kot je, ustreza, nas sprošča, ker se je svet ustavil in imamo končno spet čas zase in to pozitivno vpliva na naše počutje ter želje, je spolna želja lahko večja in se želimo predajati telesnim užitkom.

Ali kdaj postanemo prestari za seks? Drži, da več kot uporabljamo spolne organe, dlje tudi delujejo?

Za seks nismo nikoli prestari, je pa treba spolno aktivnost, spolne prakse, položaje z leti prilagajati trenutnim fizičnim zmožnostim. Na naše fizične zmožnosti pa vplivajo staranje, hormonske spremembe, bolezni, poškodbe itd. Tudi psihološko in družbeno kulturološko se lahko z leti potreba po seksu spreminja. Druga trditev pa povsem drži; več kot uporabljamo spolne organe, bolj so dovzetni za spolne dražljaje in boljše nam služijo.

Zakaj nekateri pari seksajo več in drugi manj? Od česa je to odvisno in ali obstaja neko merilo, ki nam pove, ali imamo zdravo razmerje?

Vsak par ima svojo dinamiko, ki obema v paru ali skupini ustreza. Merilo za to ne obstaja, zdravo je vse, kar ustreza obema ali vsem partnerjem, ki imajo spolni odnos. Če paru ustreza trikrat na teden ali samo enkrat ne mesec. Vsak seks, ki izvira iz potrebe po užitku, v katerem se predajamo užitku, nas zadovolji, ne glede na to, ali smo dosegli vrhunec, in ni storjen pod prisilo, je zdrav. Lahko rečemo, da je edino merilo glede količine to, da se s količino seksa oba v razmerju strinjata. Problem nastane takrat, ko bi eden želel več kot drugi zmore.

Kako poskrbeti, da seks čez čas ne postane rutina? Da se par en drugega ne naveliča?

Da seks ni samo rutina, je odvisno od številnih dejavnikov. Ključno, osnovno je, kakšen odnos imamo s partnerjem. Če odnos negujemo in gradimo, tudi spolnost ne bo dolgočasna. Odnos, ki ga poglabljamo, v njem izkazujemo spoštovanje in ljubezen do partnerja, se zanj potrudimo ter mu naklonjenost izkazujemo tudi z dnevnimi drobnimi pozornostmi, je zadovoljiv odnos za oba partnerja in takšna partnerja se bosta lažje uskladila tudi pri seksu. Če sta partnerja intimna v odnosu – izraz intimnost se nanaša na odnosnost, ker vsebuje med drugim zmožnost posameznika za prepoznavanje, razumevanje in izmenjavo lastnih čustev in občutkov (tudi seksualnih) v odnosu z drugo osebo – bosta delila tudi seksualne občutke ter spolnost v odnosu prilagajala glede na dejavnike, ki jih prinese vsakdanje življenje. Skupaj bosta premostila težave in fizične ovire v spolnosti, ki se lahko pojavijo zaradi bolezni, poškodbe. Če partnerju ne moreš zaupati svojih želja, se partnerja prav gotovo hitreje naveličaš.

Kaj pa v času karantene. Ljudje smo ves čas skupaj. Kako poskrbeti, da si en drugega želimo, četudi se gledamo 24 ur na dan?

Kot sem že omenila, je ključen dober partnerski odnos, kot drugo je pomembno, kako se odzivamo na stres iz okolice in kako te družbeni dejavniki vplivajo na naše počutje in psihično stanje. Kot tretje so tu še kontekstualni dejavniki iz vsakdanjega življenja, ki vplivajo na naše spolno življenje, kot so: primeren prostor za spolno aktivnost, sploh če so otroci doma; čas za seks ob šoli in delu na domu; zadostna spočitost za spolno aktivnost; časovna usklajenost med partnerjema, eden od partnerjev ima lahko službo ponoči itd. Naša spolnost je družbeni konstrukt glede na to, kaj vse vpliva nanjo in na kaj vse se moramo prilagajati.

Po vaših opažanjih partnerji med seboj dovolj govorijo glede spolnih želja? Se je treba o seksu redno pogovarjati?

Osebno menim, da je to največji problem, da se o tem ne znamo pogovarjati. Ravno tako se premalo pogovarjamo o naših čustvih in občutkih. Če se znamo pogovarjati o naših čustvih in jih zaupamo partnerju, lažje spregovorimo tudi o občutkih in čutenju, ki jih doživljamo v intimnosti z njim ali z njo ter posledično tudi med spolnim odnosom. Pogovarjanje o teh občutkih in čutenju je ključno za spreminjanje dražljajev in tehnik dotikanja, božanja, poljubljanja itd.

Kako ''nevarne'' so kritične besede partnerja v povezavi s seksom, poljubljanjem ipd.? Je konstruktivna kritika dvorezen meč?

Te besede ne smejo biti podane kot kritika, izboljšave naj bodo ponujene kot del spolne igre, ki si jih morata oba partnerja želeti in biti pripravljena na njih – želeti si morata spremembe. Pri tem je pomembno, da sami vemo, kaj si želimo, kaj nam prija in kako nas lahko partner pripelje do uresničitve teh želja. Problem je, ker številni ne vedo, kaj jih najbolj zadovolji. Menim, da večina oseb premalo pozna svoje telo, da se premalo ukvarjajo samo s telesom v smislu užitka, da bi ga sploh lahko spoznali. Tu poudarjam telo, ker je koža naš največji spolni organ. Večina pozna samo svoje spolovilo. Ker ne poznajo telesa, ne vedo niti, kaj bi jim povečalo užitek in v celoti izboljšalo seks.

Številni moški mislijo, da vedo, kako zadovoljiti žensko, kar pa pogosto ne drži, saj ženska včasih še sama ne ve, kaj ji prija. Ženska mora moškega voditi, saj se njene erogene cone stalno spreminjajo. A še prej mora spoznati svoje telo. Masturbacija je pri tem verjetno ključ. Drži?

Drži, lepo ste z drugimi besedami povedali to, kar sem omenila zgoraj. Naredila bi dva popravka, in sicer da tudi moški ne poznajo svojega telesa, tako kot bi ga lahko, in ravno ti moški mi na terapiji vztrajno zatrjujejo, da njim pa pri seksu vse ustreza. Popravila bi pa tudi trditev, da se ženske erogene cone stalno spreminjajo. Ženske erogene cone se same od sebe ne spreminjajo, jih pa lahko mi, ženske in naši partnerji, spreminjamo, če jih med seksom ''uporabljamo'', se jih dotikamo na način, da jih spodbujamo in vzburjamo ter vedno iščemo nove, drugačne dotike, ki bodo dosegli še večji učinek. S pravimi dotiki lahko brazgotine spremenimo v erogene cone.

Starostna meja o slabem libido se močno niža. Mnogi to pripisujejo sintetičnemu estrogenu, ki nas obkroža v obliki vodice za britje, šamponov ipd. Kakšna je vaša sodba glede tega?

O tem ne vem nič in to gotovo ne drži. Na spolnost in spolno željo vpliva toliko dejavnikov, da en sam sintetični estrogen v vodici za britje res ne more zmanjšati spolne želje. Menim, da živimo preveč stresno in da je to glavni vzrok za nizko spolno željo.

Zakaj je seks med Slovenci še vedno bolj kot ne tabu tema?

Mi lahko poveste, v kateri kulturi seks ni več tabu. V določenih okoljih znotraj nekaterih kultur se ljudje res bolj sproščeno pogovarjajo o seksu in spolnosti. V teh okoljih ti ljudje velikokrat tudi raziskujejo človeško spolnost znotraj določene kulture ter so tudi zadolženi, da oblikujejo primerno spolno vzgojo, ki jo potem tudi podajajo otrokom in odraslim. Ker vemo, da imajo te države dober sistem izobraževanja, menimo, da pri njih seks ni tabu. Z obiskovanji izobraževanj po svetu pa  spoznavam, da so tudi v teh državah, ki imajo primerno spolno vzgojo, še vedno prisotni določeni tabuji, s katerimi se v svoji kulturi vsi na svoj način spopadamo.