Z vašo na videz povsem nedolžno objavo stranišča na družbenem omrežju se je še enkrat več izkazala neverjetna moč družbenih omrežij in kako hitro gredo lahko stvari izven nadzora. Kako komentirate dogajanje glede nedavne ''straniščne afere'', ko se je iz miši rodil slon? Vse skupaj so napihnili še pri Ekipa24. So se vam opravičili, potem ko so še podpihovali zgodbo?

Tako je, v današnjem svetu je bil pravzaprav že čas, da tudi jaz izkusim tako imenovani 'online bullying', ki je praktično del vsakdana vsake javne osebe. Pravzaprav, ko sem članek prvič videla na internetu, se mi je zdelo smešno, češ toliko lepših stvari ali zgodb bi se lahko pisalo, nekdo pa je zajel sliko zaslona mojega storyja na Instagramu in se odločil narediti članek na to temo, ne da bi poznal pomen moje zgodbe. In presenetljivo je ta članek zelo hitro prešel meje, že v nekaj urah je krasil strani hrvaških in nato srbskih medijev. Vsak prevedeni članek pa je imel še dodatne detajle oziroma izmišljene žalitve, ki naj bi jih jaz mislila. Seveda opravičila iz strani Ekipe nisem dobila, kar sem seveda pričakovala, pove pa to o tem mediju zelo veliko, še posebej ker je na to temo napisal še vsaj dva članka.   

Kako ste se počutili, ko ste prejemali grožnje in žaljivke, ko so se o tem razpisali srbski in hrvaški mediji? Človek bi si samo želel, da bi takšno pozornost plenili s svojim šahovskim udejstvovanjem ...

Sem otrok medijev in to ni stvar, ki jo vidim prvič, sem jo pa doživela prvič. Moram reči, da je bila konec koncev to dobra izkušnja, saj je ostati psihično stabilen v takšni situaciji vrlina, ki je dobra tudi pri šahu kot psihološki igri. Čeprav je bilo ogromno grdih komentarjev, me te niso prizadeli, saj so ljudje, ki so me žalili, projicirali svojo notranjo jezo ali pa nezadovoljstvo name. To bi naredili komurkoli, ki bi jih vsaj malo uščipnil. Za ljudi, ki čutijo potrebo po pisanju takih komentarjev, čutim žalost. Jaz nikoli nisem napisala nobenega žaljivega komentarja, saj se zavedam, da ima vsak svojo plat zgodbe in ne moraš obsojati osebe, če je ne poznaš. Ampak dandanes ima vsak pravico obsojati in pisati, kar želi. Sem pa dobila veliko podpornih sporočil sledilcev, med njimi najpogostejši stavek: 'There is no bad publicity'.

Vsaka stvar je za nekaj dobra – v življenju se namreč ves čas učimo. Kaj ste se vi naučili iz tega?

Naučila sem se veliko! Med njimi tudi to, da vsak medij lahko dejansko vzame slike z mojega profila in iz tega naredi članek brez posledic! To je bil pravzaprav tudi trenutek, ko sem se začela zavedati, da sem javna oseba in moj profil, ki je bil leta namenjen samo mojim sledilcem, kjer sem lahko delila karkoli v osebnih krogih, zdaj to ni več tako. Naučila sem se, da moram biti veliko bolj pazljiva, še posebej, kjer ima lahko kakšna stvar dvojni ali žaljiv pomen. Enostavno bo moral biti moj profil bolj resen, čeprav se rada kdaj "pohecam", a sedaj bo to bolj pod drobnogledom. Prav tako sem spoznala, koliko podpore imam med sledilci. Res se bila vesela vsakega pozitivnega komentarja, ki mi je zagotavljal neko oporo med temi čudnimi trenutki. 

Šah je zelo specifičen šport, saj je tudi umetnost in znanost. Po eni strani je taktičen, po drugi kreativen, da iz danega zgradiš svojo igro. Šahovska igra se zdi kot zgodba, ko ti nekdo ves čas hoče preprečiti uspeh. V šahu je včasih treba tvegati, da na koncu zmagaš. Šahovska igra je pravzaprav prispodoba za življenje. Vam je zato tako privlačna? Ker vas pravzaprav uči življenja ...

Še jaz šaha ne bi mogla opisati tako privlačno, kot ste ga v zadnjih povedih. Res je, šah je zame pravzaprav čisto svoj svet, v katerega se poglobim za šest ur vsak dan. V tem času izginejo vsi problemi in počnem nekaj, kar je kreativno, logično, zanimivo, težko. Rada imam izzive, ki so povezani z mišljenjem, in šah mi to tudi da, saj je to igra, ki se je ne moreš naučiti na pamet in potem igrati. Cilj je igro razumeti, vendar je v šahu preveč mogočih pozicij, da bi igro lahko razumel do potankosti. Zato pa pride na vrsto kreativnost, povezana z znanjem in logiko, ki pa je zame najlepši del šaha.

Od nekdaj ste bili vajeni zmagovati. Kot najstnica ste nizali uspeh za uspehom, zmago za zmago. Kako se soočate z neuspehi, nepričakovanimi porazi, slabimi partijami?

Ko sem prestopila prag polnoletnice, kar naenkrat nisem več mogla nizati uspehov v mladinskih kategorijah in sem bila vržena v svet članic. Takrat sem šele okusila neuspeh in pogoste poraze. Morala sem se stabilizirati in začeti igrati manj agresivno in napadalno in potem je bilo vse lažje. Imela sem celo težko enoletno obdobje, kjer sem nizala neuspehe na fakulteti, v osebnem življenju in posledično v šahu, zato sem tudi padla nižje po ratinški lestvici. V tem primeru sem se obrnila na športne psihologe, ki so mi pomagali priti čez moje probleme, da sem se lahko vrnila na nivo, ki sem ga  želela. Moja psihološka nestabilnost je trajala eno leto in to je vidno tudi na tem, da v tem času nisem naredila nobenega uspeha v šahu. To je tudi pokazatelj tega, da je šah tudi zelo psihološka igra, kjer moraš biti stabilen v osebnem življenju, da si lahko uspešen v šahu. 

Kako pa se soočate s pritiskom in kako mentalno pripravljate na partije?

Veliko sem morala delati na samozavesti in samospoštovanju. To ni lahek proces, ampak se razvije skozi čas. Prav tako sem morala urediti stvari v osebnem življenju, kot na primer končati vse izpite na fakulteti, da sem lahko imela mirno vest. Pred partijo pa pomaga to, da se dobro šahovsko pripravim, da dobim pozicijo, ki jo poznam, in potem se dvigne samozavest.

Kako razvita je šahovska scena pri nas? Ste prva Slovenka, ki je prejela naziv absolutne šahovske mednarodne mojstrice, ki jih na svetu ni veliko. Je to naključje ali plod načrtnega dela šahovske zveze? Imate možnost, pogoje, da nekoč postanete najboljša šahistka na svetu?

Šahovska scena v Sloveniji se po mojem mnenju še razvija, sem pa v tem času imela in še imam podporo Šahovske zveze Slovenije. Ključno vlogo pa igrajo tudi šahovski klubi, med njimi Šahovski klub Ljubljana Tajfun in Šahovski klub Komenda, ki sta mi pomagala v razvoju, ko sem bila še mladinka. V tem času sem morala igrati čim več mednarodnih tekmovanj, da sem se lahko izoblikovala kot šahistka in tako že pri štirinajstih letih nastopila v ženski članski reprezentanci. Brez podpore zgornjih treh organizacij danes ne bi bila tukaj, predvsem zaradi finančnega zalogaja tekmovanj ter treningov z velemojstri. Že pri trinajstih letih sem tako pričela delati z velemojstrom Matejem Šebenikom, ki me je tudi pripeljal do velemojstrskega naziva v ženski kategoriji. Sedaj pa mi manjka le še ena stopnička, in to je absolutni naziv velemojstra. To še ni uspelo nobeni Slovenki in je seveda moja življenjska želja, da mi to nekoč tudi uspe. Da postanem najboljša šahistka na svetu, pa trenutno še ni na listi mojih ciljev, saj je še toliko ostalih stvari za osvojiti. Med drugim si želim, da bi z žensko ekipo Slovenije osvojile medaljo na Evropskem prvenstvu.

Ste ambasadorka šaha. Se vam zdi, da šah v slovenskem medijskem prostoru dobiva dovolj pozornosti?

Po mojem mnenju ne, saj je šah vseeno zelo zanimiva igra, ki bi jo morali bolj forsirati v medije. Problem je le, da če šaha ne znaš igrati, ga tudi ne moreš gledati, npr. na televiziji. Zato si želim, da bi otroci šah začeli igrati oziroma ga spoznali v osnovnih šolah. Šah ni le lepa igra, ampak te nauči tudi veliko lastnosti, kot so potrpežljivost, logično mišljenje, razmišljanje o posledicah, iskanje idej in še in še. Menim, da so to vrline, ki jih potrebuje vsaka oseba v modernem svetu.   

Za kako drag šport sploh gre?

Ne znam primerjati z ostalimi športi, lahko pa rečem, da sama šahovnica in figure nista velik finančni zalogaj, kot morda smuči ali tenis lopar. Problem nastane, ko želiš trenirati in igrati na veliko tekmovanjih. Trening z dobrim šahistom stane med 20 in 50 evrov na uro, tekmovanja pa trajajo po 10 dni. Prevoz do tekmovanja je v povprečju 400 evrov, če tekmujemo v Evropi, hotel za 10 noči pa okoli 1000. Če želimo igrati 10 tekmovanj na leto in trenirati 100 ur na leto, je to to lahko tudi do 20 tisoč evrov letno. Tega si sama ne morem privoščiti, zato sem zelo vesela pomoči kluba in šahovske zveze Slovenije.

Šah je mentalna igra, ko ste potezo pred tekmecem. Kako vam šahovsko razmišljanje pride prav v vsakdanjem življenju? Tudi v tem primeru vse načrtujete vnaprej, vse storite premišljeno ali ste v vsakdanjem življenju bolj spontani?

Spontanost pri meni včasih povzroča anksioznost, saj sem pri šahu res navajena vse prevideti in prekalkulirati, in če kaj spregledam, sem v škripcih. Seveda pa to ne pomeni, da nisem spontana, ko pride do hobijev in ostalih ne tako pomembnih stvari. Tam sem zelo sproščena. Šah te res nauči premišljenosti, razmišljanja o posledicah, ocenjevanja idej, katera ima boljši izkupiček, nauči te potrpežljivosti in še in še. 

Kako so sploh videti treningi šaha? Vendarle te verjetno nimajo veliko zveze s klasičnimi treningi v športu? Iz česa je sestavljen, koliko časa dnevno mu posvečate in kako pomembno je vaše psihofizično stanje? Nenazadnje dvoboji trajajo več ur, tudi 10 in več.

Šahovski dvoboj lahko traja tudi do 8 ur, pri čemer mora biti tvoja koncentracija na najvišjem nivoju skozi celotno igro. Seveda imamo pri šahu možnost, da med igro vstanemo, se sprehodimo po dvorani, gremo na stranišče, spijemo kavo, sok, pojemo čokolado, tako da igrati partijo šaha ni muka, ampak praktično že užitek. Šahovski treningi pa so posvečeni temu, da partijo zaključiš čim hitreje, da ne mučiš svojih možganov do onemoglosti. Torej s trenerjem ali sama delam na otvoritveni fazi igre, ki mi omogoča, da že v osnovi dobim pozicijo, ki mi je znana, jo razumem in poznam trike, ki lahko zmagajo partijo. Nato moram delati na taktiki, da osvojim občutek, ko nasprotnik nekaj spregleda, da vem, da je to trenutek, da znam zmagati. Treba je delati tudi na strateških odločitvah, torej ko v poziciji ni taktičnih motivov, je treba svoje figure postaviti na najbolj aktivna mesta, ki bi nasprotniku omejevala ideje. Na koncu pa se trenira tudi končnice, to pa je faza igre z malo figurami, ki jo je najtežje zmagati. Tam imam največ pomanjkljivosti in bom v prihodnosti na tem delala več. Pri šahu pa je dobro tudi, če si v fizični kondiciji, da lahko možgani zdržijo koncentrirani dlje časa. 

Kako pa ocenjujete odnos šahovskega sveta do žensk? Imajo moški boljše pogoje, honorarje? Nenazadnje ženske lahko tekmujejo na moških turnirjih, obratno pa ne? Šah se zdi eden redkih športov, kjer fizična superiornost ne igra nobene vloge.

Ja, to je tema, ki ima veliko kontroverznosti. Šah je vendarle miselna igra in se zato pojavlja vprašanje, zakaj se samo ena ženska nahaja na ratinški lestvici top 100 igralcev na svetu. Tu pride v poštev več faktorjev, eden izmed njih je sama zgodovina žensk. Ženske so bile znane kot manj inteligentne in zato je bilo smešno, če je katera želela igrati ali da se je sploh včlanila v šahovski klub. Prav tako zato interesa med ženskami ni bilo in še danes je v šahu manj kot 15 odstotkov žensk, ostalo so moški. Zato ker nas je tako malo, pravzaprav ni pravično, da ocenjujemo, ali je lahko ženska moški svetovni prvak ali ne. To bo možno šele, ko nas bo 50-50. Prav tako obstajajo socialne razlike, kako trenerji, ki so pretežno moški, trenirajo moške v primerjavi z ženskami. Velikokrat so mlada dekleta tretirana drugače, vendar mislim, da se to že spreminja. Ostajajo tudi fizične razlike, med njimi hormonska neravnovesja in posledično nihanja razpoloženj. Sama menim, da je to ena ključnih razlik med moškimi in ženskami v šahu, mislim pa, da nič še ni dokazano. Torej, nastane vprašanje, ali smo ženske res slabše v šahu kot moški? Ali potrebujemo svojo kategorijo ali je pravično da smo ločeni? Odkrito povedano, ne vem – to je res kompleksna tema, ki ni na meni, da jo razrešim. Namreč imamo dokaz, da ženska lahko premaga svetovnega absolutnega prvaka in je v lestvici top 10 v absolutni konkurenci. To je dokazala legendarna Judit Polgar.

Torej zakaj obstaja ženska kategorija? Ravno zaradi seksizma, ki se je v šahu pojavljal v preteklosti in se včasih še vedno pojavlja. Ženska kategorija tako predstavlja varno okolje za dekleta in ženske, da se lahko razvijemo, ne da smo ogovorjene s  strani šahistov ali organizatorjev. Je torej ključna odskočna deska, ko pa si pripravljena, pa lahko skočiš v absolutno konkurenco. Glede honorarjev pa se mi zdi, da bi bilo pravično honorarje razdeliti glede na ratinško moč. Toliko točk kot imaš in titul, kot nosiš, toliko si močen in se mi tak sistem zdi pravičen. Ne bi se branila enakih honorarjev, vendar gre enostavno za prekompleksno temo, da bi sama določala, kaj je pravično in kaj ne.

Po čem bi rekli, se razlikujete od konkurentk oz. kaj je vaša konkurenčna prednost? Kaj je vaše glavno orožje?

Menim, da je moja prednost to, da v času študija nisem trenirala veliko, in sedaj, ko bom imela več časa, se bom šaha lotila še bolj pogosto. Torej moje znanje lahko še veliko napreduje in nisem še pokazala vseh svojih kapacitet. Drugače pa menim, da sem dober kalkulator, moje ideje temeljijo na računanju tudi po deset poteznih idej, med tem ko večina igralk igra po občutku ali pa računajo manj globoko kot jaz.