Dirka po Španiji je povsem v znamenju ekipe Jumbo Visma, ki se je, potem ko je iz igre odpadel Remco Evenepoel, poigrala s tekmeci in jim ne bo prepustila niti drobtinic. Ta je verjetno uprizorila najbolj dominantno predstavo v zgodovini kolesarstva, v tej enačbi pa je tudi naš Primož Roglič, ljubljenec občinstva in novinarjev, ki si je zaradi fluidne hierarhije znotraj nizozemske ekipe nehote te dni naprtil kar nekaj kritik, potem ko sta z Jonas Vingegaardom ''napadla'' rdečo majico, ki je bila na prsih njunega soborca. Protislovne poteze na cesti in nasprotujoče si besede v cilju so zamajale kredibilnost ekipe in predvsem zmedle javnost, še bolj pa zapletle stvari znotraj ekipe. ''Želeli smo, da bi vsi odšli z občutkom, da lahko vse pustijo na cesti, kar se je spremenilo v težko situacijo, posebej ob gledanju po televiziji,'' je nedavno dejal Sepp Kuss, ki je bil okronan za zmagovalca 78. Vuelte.

To, kar počne JVT na Vuelti, je sicer slabo za kolesarstvo, saj takšna dominacija ne prinaša nič dobrega. Potem so tu številne kontradiktorne izjave njihovih kolesarjev, ko ne vemo, kdo pije in kdo plača, kdaj se gre mož na moža in kdaj se sledi nepisanim pravilom, da ekipa brani majico vodilnega, ne glede na to, kdo jo ima oblečeno. Jumbo Visma je te dni prekršila kar nekaj pravil, a ker v vrhunskem športu načeloma ni daril, je dovoljeno vse in tako sta imela Roglič in Vingegaard dva dni proste noge in je veljala politika, da odloča cesta in ne besede za zeleno mizo. Na obeh etapnih ciljih na gorah v zadnjem tednu je prišlo do napadov sokapetanov na ekipnega sotekmovalca, ki je vozil v majici vodilnega, kljub temu, da zunanji sovražniki niso ogrožali vodilne trojice. So se vodilni pri Jumbo Vismi spomnili, kaj je pokopalo Maje, ki so pogubili sami sebe? Komentatorji so si bili enotni, navijači in opazovalci so bili zgroženi, forumi so pregorevali od gneva in Jumbo Visma je utrpela velik PR-udarec, od katerega se zdaj pobira.

Včasih zmage niso vse in to je spoznala tudi nizozemska ekipa, ki se je več kot očitno uklonila pritisku javnosti in na koncu določila zmagovalca znotraj ekipe, ki je nepričakovano Američan Kuss, zvesti in nenadomestljivi pomočnik, ki je posebej priljubljen med slovenskimi navijači, saj je bil ob Rogliču ob vseh njegovih velikih uspehih na tritedenskih dirkah. Čeprav so pri Jumbo Vismi po zadnji težki gorski etapi strnili vrste in vendarle določili, kdo bo v Madrid pripeljal v rdečem – Kuss, kar je po ''okussu'' mnogih, tudi znotraj kolesarske karavane – in zadostili javnosti s tem, ko so potegnil ročno zavoro in sledili nepisanim kolesarskim pravilom.

Več kot stoletno pravilo, da se ne napada vodilnega kolesarja iz lastnih vrst, in pritisk javnosti sta bila tako vendarle premočna, da bi ''čebele'' vztrajale pri tem, da bi zmagovalca odločala cesta. Pa saj ga tudi je. Bolj kot to se je izkristaliziralo, da nizozemska ekipa tako ne more več naprej. Čeprav bo letos dobila vse tri tritedenske dirke, kar se ni zgodilo še nikoli, verjetno tega uspeha Nizozemci ne bodo več ponovili, saj kolesarski ''dream team'' verjetno ne bo ostal skupaj. Nizozemci so sicer dobili Vuelto, a so se ustrelili v lastno koleno, ko so ''pretiravali'' z močjo ekipe, v kateri sta hotela zmagati dva, tretji pa bo polizal smetano. Roglič je dal v četrtek jasno vedeti, da je prišla direktiva, kdo bo dobil Vuelto. Vuelto so odločili šefi, ne noge. Tako pač je. In Seppu vsi privoščimo. Tako kot bi Rogliču, ki bo zagotovo še napadal zmage na tritedenskih dirkah. A verjetno ob drugih pomočnikih. Žal, čeravno je on zaslužen za meteorni vzpon Nizozemcev.