Osebna izpoved: 'Anoreksija je bila v resnici blagoslov'

Anoreksija (nervoza) je bolezen. Predvsem bolezen uma. 'Vse je v glavi' je rek, ki tu še kako drži. Sprožilcev je mnogo. Anoreksija je trdovratna reč. Tako kot depresija, ki je njena zvesta spremljevalka. Danes, ko na vse skupaj gledam z distance, se mi zdi vse skupaj smešno, takrat ni bilo. Takrat sem hodil po robu. Moja kri je bila tako gosta, da ni pritekla iz žile. Srce je garalo. Danes me zmrazi, ko pomislim na to, tedaj mi je bilo vseeno. Anoreksija, ki je med moškimi precej manj pogosta kot pri ženskah, je bila moja zmaga. Z njo sem imel vsaj nad eno stvarjo v življenju oblast – tako se mi je vsaj zdelo. Nihče odrasle osebe ne hrani. Motnja hranjenja je bila moje orožje. Štel sem žlice, štel požirke in za vsakega, ki se mi je zdel preveč, sem moral tako ali drugače oddelati. Zanimivo je, da sem lahko pri indeksu telesne mase, ki je kazal na veliko podhranjenost, ohranjal vrhunsko formo in prestajal izjemne fizične napore v verjetno najbolj vzdržljivostnem športu. Moč volje, ki je še enkrat premagala telo, bolečino.

Kako se je začelo? S klicem sorodnika med nedeljskim kosilom. ''Ti se tako ne moreš nikoli zrediti, pa če še toliko poješ.'' Ker sem tedaj že resno športal in so me vedno imeli za fit in v formi, sem ''moral'' ohranjati ta status. Ker sem bil odvisen od mnenja drugih. In tako sem se ujel v past, ki se ji reče anoreksija. Ker si nisem mogel privoščiti dragega kolesa, sem raje malce shujšal. Najprej za pet, nato za 10 kilogramov, na koncu sem imel komaj nekaj čez 50 kilogramov na več kot 180 centimetrov telesne višine. Bila me je sama kost, koža in kite. Počutil sem se dobro in ob pogledu v ogledalo dolgo nisem videl, da sem pretirano shujšan. Zaradi športa in strahu, da me bodo obsojali, sem se umaknil iz družbe in se ujel še v past depresije, ki jo je napajala slaba izkušnja na fakulteti. Prišlo je tako daleč, da sem moral jesti pred starši, pa potem hrano skrival po predalih, češ da sem jo pojedel. In ne, nisem okoli prinesel njih – sebe sem. In ja, bil sem že odrasel človek tedaj.

Boj z anoreksijo in depresijo sem bil dobrih 10 let in bil v tem času ves čas fizično izjemno aktiven. Vmes sem nekajkrat prekinil ''boj'' in se nažiral z vsem, čemur sem se dnevno več let odrekal. A je trajalo le dan ali dva oz. kak teden. Potem sem zopet začel malce bolj športati in vse skupaj se je vrnilo. Štetje kalorij oz. žlic in vilic, pretiran napor in kalorični deficit. Potem pa je po 12 letih prišel dan, ko je bilo vsega konec. Kot bi na nebu po nevihti potegnil črto in bi nastopilo modro nebo in sonce brez oblačka. Še danes ne vem, kaj je bila tista prelomna točka, dejstvo pa je, da uspeh čez noč vedno pride na več let podlage. In tudi pri meni je bilo tako. Pomikal sem se po milimetre, naslavljal svoje strahove, prespraševal svoje dvome in počasi začenjal verjeti vase. Še danes imam težave s samozavestjo, a depresija in anoreksija sta le še spomin. Sem ozdravljen. Na koncu me je rešila ljubezen. Ljubezen družine in tista ljubezen, ki je zgolj ena. Zanimivo je, da so mi najdražji ves čas nastavljali ogledalo, pa sem sam videl samo popačeno sliko. Pri teh stvareh je tako, da moraš do nekih ugotovitev priti sam oz. terjajo svoj čas. To, kar ti v tistem trenutku nekdo pravi, preslišiš, ignoriraš, češ kaj pa ti veš, kako meni je. Verjetno res ne vedo, ampak treba jim je dovoliti razumeti. To si zaslužijo. Velikokrat imajo prav, saj za razliko od tebe vidijo večjo sliko, predvsem pa realno. Ker ti si v svojem svetu. Tega nisem počel, ker bi iskal pozornost, saj sem se umikal vsemu. Te sem imel več, kot sem si je tedaj zaslužil. Imam največjo srečo, da imam okoli sebe takšne ljudi, ki nad mano niso nikoli obupali. Zanje je bilo namreč še precej težje kot zame. Tega sem se zavedal, pa se vseeno toliko časa nisem uspel sestaviti. Anoreksija in depresija sta me na koncu naredili močnejšega. Prehodil sem nekoliko težjo pot kot drugi, zato pa mi je bilo drugod prizaneseno. Privilegij je živeti, uživati v dnevu. Biti ljubljen. Imeti streho nad glavo in hrano na mizi. Ne vem, zakaj sem se toliko mučil in obremenjeval s tem, kaj si o meni mislijo drugi in kakšen naj bi bil. Tega je danes preveč, ne pomagajo pa družbena omrežja in primerjanje, ki ubijata človeškega duha. Jaz danes živim, ne zgolj obstajam. Tedaj je bilo obratno, čeravno sem počel to, kar sem rad počel. A sem se priganjal v skrajnosti, ki nikoli ne rodijo nič dobrega. Ekstremi niso zdravi. V vmesnem času sem se pogovarjal s psihologi, psihiatri in za določen čas odšel na kliniko za motnje hranjenja, kjer pa sem dobil samo še potrditev, da je hrana edina stvar, ki jo lahko nadzorujem. Ven sem tako prišel še bolj suh, kar samo potrjuje, da moraš biti na koncu ti tisti, ki se odločiš, da ne boš več štel žlic, se mučil. Samo ti si lastnik svojega telesa. Čeprav bi bilo včasih lažje, da bi odločitev namesto nas sprejel kdo drug. Zato tudi vztrajamo v službah, ki nam niso všeč. Ker se bojimo odgovornosti. Lažje je kriviti druge. Ne, večina nima jajc za to. Lažje je jamrati, kako je vse brezzveze, kako so vsi pokvarjeni itd.

Pri anoreksiji si sam sebi največji sovražnik, ne pa drugi, za kar pa jih ti imaš. Za vse, ki se borite z anoreksijo, bulimijo, depresijo in podobnimi težavami, ne obupajte. Vedno obstaja luč na koncu tunela, tudi če je še ne vidite. Vsaka drobna sprememba naredi razliko. Ne jutri, čez dve leti pa morda. To je tek na dolge proge. Žal. Ali pa na srečo. Saj po taki zmagi človek marsikaj bolj ceni. Pojdite se zdravit. Čeprav se sami sebi zdite brezupen primer, niste. Nihče ni. Obkrožite se z ljudi, ki vas imajo radi, ki vas cenijo in ne obsojajo. In na koncu bo zmagalo življenje.