Nikola Borić je imel nekoč vse – uspešno kariero in denar, a to ga ni izpopolnjevalo. Ves čas ga je vleklo v divjino in en dan ni hotel več biti del civilizacije. Vsakodnevni vrvež je zamenjal za življenje v samoti, danes pa je s svojo partnerko Zorano Vujatović, ki jo je spoznal, ko se je preselil v naravo, na svoji kmetiji dosegel 80-odstotno samozadostnost in lahko tri mesece preživi brez odhoda v trgovino. Njegova filozofija je živeti v skladu z naravo in ne proizvajati odpadkov. Prepričan je, da se vse več ljudi zaveda, da je tovrstno življenje nevzdržno. Sprva je živel zelo izolirano in dolgo časa užival zelo malo hrane ter se preživljal predvsem z molitvijo in meditacijo, tudi po osem ur na dan.

48-letni nekdanji trener, ki se je po koncu študija tudi sam ukvarjal s triatlonom in bil član reprezentance osem let ter s športniki osvajal medalje na največjih tekmovanjih, se je leta 2014 odpovedal vsemu in preselil v divjino, potem ko je vrsto let potoval po svetu in bival v najboljših hotelih, nato pa sledil notranjemu glasu. Ljudje so mislili, da se mu je zmešalo, in so ga zaradi sumničavih domačinov sprva redno obiskovali policisti, saj ga ljudje niso razumeli, nit bližnji ne. ''Moji družini in prijateljem se to ni zdelo normalno, a imam ozek krog prijateljev iz otroštva, ki so mi izjemno pomembni in razumejo in spoštujejo moje odločitve.'' Do te odločitve ni prišel čez noč, ampak se je ideja v njem kuhala dlje časa. Zemljo je kupil že leta 2011 in tam redno preživljal prosti čas, viseč na mreži. Usodna sprememba se je zgodila leta 2014, ko se je tja preselil.

Hrvat iz Zaprešića, ki je bil nekoč tudi predsednik turške atletske zveze in treniral številne tekače na dolge in srednje proge ter triatlonce, je košček zemlje na severovzhodu Hrvaške na Papuku pri Kokočaku blizu Orahovice kupil za okoli 10 tisoč evrov, potem ko je prečesal svet in svoj raj na Zemlji na koncu našel kar v domovini. S tem, ko je razdelil vse, kar je imel, si je v naravi kupil duševni mir. Več milijonov vredno podjetje, ki ga je imel na Kitajskem, je podaril prijatelju za rojstni dan in se poleg tega znebil vseh materialnih stvari, saj mu, kot pravi, v življenju ne pomenijo nič. Hišo si je leta 2014 zgradil iz blata, slame in letvic, posteljo pa je imel sprva kar iz sena. Žal je ta hiša leta 2020 pogorela. Čeprav naj bi bil dogodek posledica težav z dimnikom, mnogi menijo, da je bil požar podtaknjen.

Vse, kar potrebuje, izdela iz naravnih virov. ''Odkar živim v naravi, nisem obiskal zdravnika,'' je dejal pred leti. ''Nimam zdravstvene izkaznice, osebnega zdravnika in kartona.'' Po požaru je kupil hišo, ki je 10 minut hoje od kmetije in v kateri živi še danes. Prideluje organsko in ekološko hrano za lastne potrebe in za prodajo, vodo pa pridobiva iz potoka in izvira. Zorana se z avtomobilom vozi na delo v 10 kilometrov oddaljeno šolo, hrano pa dostavljata tudi v okolico Zagreba. Za osebno higieno – zobno pasto in šampon – ne potrebuje sodobnih pripomočkov, saj za to uporablja kar domači jabolčni kis in eterično olje.

V knjigi ''Gozd je moj dom'' je Nikola opisal svojo pot, kjer govori o načinu življenja ''izven sistema'' (''off grid''), o permakulturi, predanosti, divjih rastlinah, naravni gradnji ipd. Kot pravi, je potreboval pet let, da je vzpostavil sistem in začel res živeti v sožitju z naravo in živalmi, ki jih na kmetiji ne manjka. 38 tisoč kvadratnih metrov veliko zemljišče s kmetijo danes prodaja, sam pa se seli na novo lokacijo, proč od ljudi in modernega sveta.