Za krmilom trivaljne rakete

To ni superbike, od katerega pričakuješ borbo za preživetje, a je dovolj zmogljiv, da vzame sapo, predvsem pa dovolj igriv, da v vsakem ovinku riše nasmeh na obraz in pravemu dirkaču omogoča res dobre čase. 15-letni Etian Kantar Božič, ki si dirko pred koncem sezone v prvenstvu SSP600 deli vodilno mesto z Enejem Logarjem, na Grobniku s tem strojem niza čase okoli 1:31. To pove pravzaprav vse.

V svetovnem motociklističnem prvenstvu imajo dirkalniki razreda moto2 765-kubični triumfov trivaljnik in okoli 140 konjičev pri dobrih 150 kilogramih. Etienova praktično serijska daytona R ima seveda serijski okvir, a enako zasnovan pogonski sklop, le da s kakšnimi desetimi ali dvajsetimi konjiči manj. Pa morda je vsega skupaj par kilogramov več, a filozofija trivaljne zasnove ostaja.

Trivaljni pogonski agregat ima glede na štirivaljnik več navora v nižjih vrtljajih, glede na dvovaljnik pa več moči v višjih. To je pri dobrih šeststo kubikih, ki ne pokajo od pretiravanja z močjo, vozniško gledano, idealno – tako za dirkanje kot tudi za amatersko rabo. Še posebno pa za Slovenijo, saj na edinem našem dirkališču Lindauring litrskih štiri-, pa tudi dvovaljnikov, ne moremo povsem spustiti z vajeti.