Reinhold Messner se je proslavil s solo vzponom na Everest brez dodatnega kisika, prvi je stal na vseh 14 osemtisočakih in z lastno močjo prečil Antarktiko. Je največji predstavnik tradicionalnega alpinizma, v katerem so avantura, zgodba in možnost smrti najmanj tako pomembni kot preplezana stena in osvojen vrh. Z njim smo se pogovarjali ob novi izdani knjige. 

Prve plezalne podvige je nizal v stenah Dolomitov nad domačo hišo. Ko si je pozneje kupil moped, se je lahko v stenah Ortlerja prekalil tudi v lednem plezanju. Prva himalajska odprava je prinesla prvi uspeh, saj je z bratom Güntherjem preplezal najvišjo (Rupalsko) steno na svetu, pa tudi prvi šok, saj je (v še danes ne povsem pojasnjenih okoliščinah) izgubil brata in dele prstov. Predvsem pa so se mu zamerile drage velike ekspedicije in odločil se je, da alpski slog plezanja prenese v Himalajo. 

V času, ko je veljalo medicinsko nemogoče, da bi človek lahko preživel in deloval na takšnih višinah, se je brez dodatnega kisika povzpel ne le na vrh sveta, ampak na prav vse osemtisočake. Na nekatere tudi sam! V času, ko se je najvišje gore dobesedno oblegalo z velikanskimi odpravami, baznimi tabori in napeljanimi vrvmi, je Messner alpski slog hitrega plezanja z najnujnejšo opremo prenesel tudi na Himalajo in revolucionaliziral plezanje na osemtisočake (kar so povzeli in še nadgradili mnogi slovenski vrhunski alpinisti, ki jih Reinhold izjemno ceni).

A ni se ustavil le pri pristopih na 14 najvišjih vrhov sveta (kjer mu prav bizarno en vrh oporeka samooklicani himalajski kronist Jurgalski). Preplezal je nekaj odmevnih sten, s Hansom Kammerlanderjem kot prvi povezal dva osemtisočaka (Gašerbruma) brez sestopa v bazni tabor in z Arvedom Fuchsom le z lastno močjo prečil Antarktiko. Peš je prečil tudi puščavo Gobi in seveda stal na vrhovih vseh kontinentov.

Potem ga je malce zaneslo in je iskal jetija, podal se je tudi v politiko, predvsem pa ogromno vložil v ohranjanje zgodovine tradicionalnega gorništva, ki izginja ob vsej komercializaciji odprav in želji novih generacij le po ciljih, ne pa po doživetjih in izkušnjah na poti – postavil je verigo gorniških muzejev. Obenem pa napisal skoraj sto knjig – kar se poda njegovi filozofiji, da je narativa enako pomembna kot osebno doživetje vzpona (in življenja).

Kako alpinist, ki je premikal meje in spreminjal alpinizem, vidi prihodnost? Vedno poudarja, da je bistvo alpinizma, ki ga loči od drugih oblik plezanja, v nevarnosti in avanturi. In da je zahtevnost vzpona ter odvisnost od lastnih moči, znanj in opreme ključna. Zato meni, da je za prihodnost nujno, da se infrastrukture, ki jemlje vse to, ne vnaša v najbolj divje predele sveta (kot lahko vidimo pod Everestom). Kar se tiče plezalnih vzponov, pa vidi še ogromno res težkih možnosti, predvsem v stenah šesttisočakov, kjer zelo uspešno v svetovnem vrhu pleza tudi nova generacija slovenskih alpinistov.