Kofein

Arhiv
Matej Drnovšek - 1

Matej se je s kolesom pognal po bob stezi in posnel tole!

Adrenalin, napor, vonj po naravi, neizmeren užitek in še več - vse to doživlja kolesar med spustom po strmih pobočjih, gozdnih poteh. Pogovarjali smo se s kolesarjem Matejem Drnovškom, ki se je nedavno spustil s kolesom po nekdanji bob stezi v Sarajevu, dogajanje pa posnel s športno kamero. Poglejte si adrenalinski posnetek in preberite, kaj vse nam je zaupal.

Anketa

Arhiv

Če ste v zvezi: Kje ste spoznali svojo ljubico/ljubimca?

Varanje
Mossad - 3

Izpoved nekdanjega agenta: 'Kako sem postal Mosadov vohun ...'

Ma.K.
14. november 2017, 08:09
0
Velikost pisave:

Tajne službe so kot dobra infrastruktura. Vse dokler uspešno opravljajo svoj posel, ne veste, da obstajajo. A Mosad ničesar ne prepušča naključju, ko je govora o službi. Vse se začne z natančnim izpraševanjem potencialnih bodočih agentov, v svoji knjigi pripoveduje njihov bivši sodelavec Victor Ostrovski, v kateri razkriva, kako je prišel do dela v Mosadu in kakšne so bile njegove zadolžitve.

Mossad - 1
(Foto: iStockphoto)

Redko kdaj nam pride pod roke knjiga, bogata z informacijami o usposabljanju tajnih agentov. A mi smo eno vendarle našli. Mosad – nekdanji agent odkriva metode urjenja izraelske tajne službe in njihovo delovanje. Knjigo je po navodilih nekdanjega Mosadovega agenta Victorja Ostrovskega napisala novinarka Claire Hoy, v njej pa je do potankosti razkrito, kako in zakaj Mosad deluje po vsem svetu – in to celo zelo uspešno.

Ni vedel, zakaj ga preverjajo

»Poslali so me v majhno pisarno, kjer je sedel nek neznanec s kupom dokumentov pred seboj. 'Tvoje ime smo našli v naši podatkovni bazi,' mi je dejal. 'Izpolnjuješ naše kriterije. Vemo, da si pripravljen služiti svoji domovini in obstaja način, kako to lahko počneš še bolje. Te zanima?' me je vprašal. Seveda me je zanimalo, zato sem hitro povprašal o podrobnostih,« svojo pripoved začne Ostrovski. Uradnik v pisarni mu je povedal, da bo moral najprej skozi celo vrsto testiranj, s pomočjo katerih bodo ugotovili, ali je tudi v praksi primeren kandidat za Mosadovega tajnega agenta. »Poklicali te bomo,« so mu dejali. To je bilo leta 1977 in že takrat je Mosad imel v lasti podrobne baze podatkov o raznih vojakih, ki bi potencialno lahko začeli delati tudi za njih.

Minilo je nekaj tednov, preden so Ostrovskemu sploh razkrili, da ga preverjajo za pridružitev Mosadu. Prej ni vedel, za kakšno delo gre. »Izpolnil sem na stotine formularjev in obrazcev, ki so bili polni vprašanj, v smislu, če bi se počutil krivega in zlobnega, če bi moral koga ubiti za dobrobit svoje države in če trdim, da je svoboda pomembna.« Ker je bil Ostrovski skoraj povsem prepričan, da se za celotnimi obrazci in vprašalniki skriva Mosad, je bilo jasno, kakšne odgovore pričajujejo. Victor si je želel postati del tega misterioznega aparata. Za vsako ceno. Zato je odgovarjal, kot je mislil, da bi ugajalo Mosadu.

Ekipa zdravnikov in medicinskih sester samo zanj

Takšna srečanja so potekala vsake tri dni in to kar štiri mesece. Potem je sledil obsežen in podroben zdravstveni pregled v vojaški bazi. Ko se v izraelski vojski opravljajo tovrstni pregledi, pripoveduje Ostrovski, človek običajno stoji v vrsti s še 150 ostalimi moškimi. Kot v kakšni tovarni. No, tukaj so imeli 10 prostorov za preglede. V vsakem sta bila zdravnik in medicinska sestra in vsi so čakali – samo njega. Bil je edini. V vsakem izmed 10 prostorov so ga zadržali približno pol ure. Izvajali so preglede vseh vrst. Imeli so celo zobozdravnika. »Ob tolikšni pozornosti sem se sam sebi zdel zelo pomemben,« se spominja nekdanji agent. »Po vsem tem še vedno nisem imel natančnih informacij o delu, ki naj bi mi ga zaupali. Kljub temu sem si tega delovnega mesta želel za vsako ceno. Pa naj se zgodi, kar se mora.«

Ostrovski je moral nadaljevati z usposabljanjem, potem so mu dejali, da bo moral nekaj časa preživeli daleč stran od svoje družine, kar pa zanj ni bilo sprejemljivo. Po številnih prigovarjanjih in spodbudah je vendarle pristal, a le pod pogojem, da je smel ostati v telefonskem kontaktu s svojimi najbližjimi. Daleč stran je preživel osem mesecev usposabljanja. Niso mu želeli povedati, za kaj ga usposabljajo, a po uradni pridružitvi Mosadovi ekipi je izvedel, da bo postal del KIDON – enote, ki je posebej usposobljena za ubijanje.

Mrk, čez nekaj let pa ...

Po končanem usposabljanju pa je sledil mrk. Kot da bi se ljudje, ki so mu prej ponujali službo, vdrli v zemljo. Leta 1981 je Ostrovski kljub temu zapustil svoje dotedanje delovno mesto v mornarici, ravno v času, ko se je že čutil začetek libanonske vojne. Ker je bil po izobrazbi grafični oblikovalec, se je odločil, da postane neodvisen z izdelavo barvnega okenskega stekla. Naredil jih je nekaj in jih poskušal prodati, a zelo hitro spoznal, da poslikana okenska stekla v Izraelu niso posebej iskan produkt - deloma tudi zato, ker ljudi spominjajo na cerkve. No, nekatere ljudi je vendarle zanimalo, kako se taka stekla izdelujejo, zato je iz trgovine kmalu nastala šola.

Mossad - 2
(Foto: iStockphoto)

Novembra leta 1982 je Ostrovski dobil telegram, v katerem je bila zapisana telefonska številka, ki jo mora poklicati v četrtek med 9. in 19. uro. Dejati mora, da bi rad govoril z Deborah. Poklical je. Dali so mu naslov, ki ga je vodil do pritličja Hadar Dagna Centra, stolpnice, polne pisarn, na trgu kralja Saula v Tel Avivu – pozneje je izvedel, da je tam glavni sedež Mosada. Gre za eno izmed tistih sivih, neurejenih, monotonih, grdih betonskih zgradb, ki so v Izraelu tako zelo priljubljene.

Ko se človek znajde sredi pisarn

Vstopil je v preddverje. Desno je bila banka, levo pa je na zidu videl mali znak, ki ni vzbujal kakšne posebne pozornosti: Varnostna služba – rekrutacija. Dotedanje izkušnje so ga še vedno spremljale, zato je imel Ostrovski resnično občutek, da je nekaj izpustil, pozabil, zamudil. »Prišel sem eno uro pred dogovorjenim terminom, ker sem bil tako zelo vznemirjen. Odšel sem v kavarno na drugem koncu zgradbe, kjer je bil vstop dovoljen tudi gostom, ki niso zaposleni v stavbi. Ob staneh stavbe so bile neke zasebne trgovine, kar je celotnemu sivemu kompleksu dajalo videz nakupovalnega središča. Mosadov sedež je sicer res zasnovan kot stavba znotraj stavbe. Naročil sem popečen sendvič – tega ne bom nikoli pozabil. Medtem ko sem jedel, sem se oziral okoli sebe in se spraševal, ali je poleg mene še kdo tukaj z istim namenom,« se Ostrovski spominja v svoji knjigi.

Po prigrizku se je vrnil pred pisarno in kmalu so ga poklicali globoko v klet stavbe. Tam so ga čakala nova testiranja. »Iščemo ljudi. Naša glavna naloga je reševanje in zaščita Judov po vsem svetu. To je naporno delo in mnogokrat tudi zelo nevarno. Več ti ne moremo povedati, dokler ne prestaneš določenih testiranj,« so mu dejali v podzemlju. Potem so mu pojasnili, da ga bodo poklicali po vsaki seriji testiranja. Če ne bo dobro opravil enega samega testa, bo lahko pozabil na vse dosedanje priprave in delovno mesto pri njih. V kolikor bo pri posamezni seriji testiranj uspešen, bo dobil navodila za opravljanje naslednjega testa. »Če se boš obotavljal ali si premislil glede dela pri nas, nas ne smeš nikoli več kontaktirati. Pri nas ni pritožb ali kesanja. Mi odločamo, zato je vsaka naša odločitev dokončna,« so mu pojasnili.

Nato so mu dejali, da ga želijo na istem mestu videti čez dva tedna ob deveti uri zjutraj, saj bo pričel s testiranji. »Ali to pomeni, da bom od takrat naprej redkeje videval svojo družino?« jih je še vprašal Ostrovski. »Ne,« so mu odvrnili. Olajšan je nato zatrdil, da se ponovno srečajo čez dva tedna ob dogovorjeni uri. Čez dva tedna se je potem pravzaprav pričelo tisto pravo testiranje za sprejem v Mosadove vrste. Več mesecev so strokovnjaki preverjali, kako dobro govori angleško, v kolikošni meri je seznanjen s takratnim aktualnim dogajanjem doma in po svetu, prav tako so skrbno preverili tudi njegovo soprogo. V njihovih vrstah pač enostavno ne želijo dopustiti niti najmanjšega negativnega vpliva na kakšnega izmed agentov.

Izprašali so tudi njegovo soprogo

»Človeku, ki me je izpraševal, je bilo ime Uzi. Pozneje sem ga bolje spoznal.« Šlo je za Uzija Nakdimona, vodjo oddelka za rekrutiranje. Na zadnje testiranje je moral Ostrovski pripeljati tudi svojo soprogo Bello. Tisto srečanje je trajalo kar šest ur. Uzi jo je spraševal vse mogoče, ne samo o soprogu, temveč tudi o njeni politični preteklosti, starših, vrlinah in slabostih ter zelo podrobno tudi o njenem mišljenju ter odnosu do izraelske države ter do njenega položaja v svetu. »Ves čas srečanja je bil prisoten tudi psihiater – kot tihi opazovalec,« se spominja Ostrovski.

Šele po vseh dolgotrajnih in precej mučnih testiranjih je Ostrovski pričel s praktičnim usposabljanjem. Nekoliko humoristično je v knjigi opisal, kako je bil prepričan, da je najboljši na svetu, ko je vsa testiranja domnevno opravil z odliko in so mu zaradi tega obljubili višjo plačo ter boljše delovne pogoje. »Imel sem občutek, da sem nekaj posebnega, a pozneje sem izvedel, da so podobno govorili na tisoče ljudem. Približno vsaka tri leta so organizirali testiranja in usposabljanja, saj naj bi se v tem času nabralo dovolj oseb, primernih za rekrutiranje. Na koncu jih izmed tisočih ostane 15. Včasih zaključni del usposabljanja uspešno opravijo vsi, včasih nihče. Nikoli se vnaprej ne določi, koliko bi jih potrebovali. Pomembnejša je primernost kandidata. Pravijo, da vsakokrat preizkusijo 5 tisoč ljudi, med katerimi jih na koncu 15 dejansko pride do testiranj in usposabljanj. Izbirajo PRAVE ljudi, ne približno primernih. To je pomembna razlika,« poudarja Ostrovski v knjigi.

Mossad - 3
(Foto: iStockphoto)
Pošlji prijatelju Natisni

Oceni:

  • Ocena članka: 1,8
  • 1
  • 2
  • 3
  • 4
  • 5
1,8
glasov 5
Komentarjev: 0
Več komentarjev