Kofein

Arhiv
Matej Drnovšek - 1

Matej se je s kolesom pognal po bob stezi in posnel tole!

Adrenalin, napor, vonj po naravi, neizmeren užitek in še več - vse to doživlja kolesar med spustom po strmih pobočjih, gozdnih poteh. Pogovarjali smo se s kolesarjem Matejem Drnovškom, ki se je nedavno spustil s kolesom po nekdanji bob stezi v Sarajevu, dogajanje pa posnel s športno kamero. Poglejte si adrenalinski posnetek in preberite, kaj vse nam je zaupal.

Anketa

Arhiv

Koliko spolnih partneric/-jev ste imeli do sedaj?

moški in ženska med predigro
Očka in dojenček

Šok: "To je tvoj sin. Poskrbi zanj, jaz ne zmorem!"

Ma.K.
30. december 2016, 09:39
13
Velikost pisave:

Pred dnevi so hrvaški mediji objavili zgodbo mladega Leona Kovača, 22-letnega študenta prava, ki se mu je življenje po z alkoholom zaliti zabavi nenadoma obrnilo na glavo. Njegovo zgodbo bomo objavili v dveh delih, točno tako, kot jo je opisal sam. Prvi del smo objavili pred dnevi, drugi sledi v nadaljevanju ...

Preberi prvi del TUKAJ!

»To je tvoj sin Jan. Zdrav in priden fant. Starši so me vrgli iz hiše in sama ne morem skrbeti zanj. V tej torbi so njegove stvari, rojstni list in navodila, kako ga je treba hraniti. Izvoli,« mi je dejala Sara in mi dojenčka porinila v roke. Bil sem tako šokiran, da se nisem mogel niti premakniti. Sara se je obrnila in brez besed odhitela po stopnicah. O moj bog, tega trenutka ne bom nikoli pozabil. Zdelo se mi je, da se zemlja odpira pod mojimi nogami. To ne more biti res, sem pomislil. V tistem trenutku sem zaslišal otroški jok.

Pogledal sem to malo stvar in zavpil: »Ne jokaj, prosim samo ne jokaj!« Ujčkal sem ga, dokler se ni umiril in zaspal, nato pa ga previdno položil na kavč. Pograbil sem telefon in poklical Nika. »Pomagaj mi! Ne vem, kaj naj storim. Sara mi je prinesla otroka,« sem zdrdral, ko sem zaslišal njegov glas. »Pomiri se, takoj pridem,« mi je dejal. Potolažil me je, saj sem bil povsem paničen. Na srečo sem imel Nika, ki je vedno vedel, kaj storiti. Hitro je prišel do mene, pogledal dojenčka, ki je mirno spal, se nasmehni, in dejal: »Stari moj, ni dvoma, tale je zagotovo tvoj. Čestitam!«

Dojenček
Fotografija je simbolna. (Foto: Thinkstock)

»Idiot! Si zato prišel? Pomagaj mi, ne vem, kaj naj s tem paketom. Sara je namreč odpeketala in mi pustila otroka. Si že kdaj slišal za kaj takega?!« sem se drl ves iz sebe. »Ne, res nisem. A sedaj se zresniva in razmisliva, kaj storiti. Moraš se znebiti tega pamža. Saj obstajajo sirotišnice in centri za socialno delo. Oni naj poskrbijo za malega,« je dejal Niko samozavestno. »Vedel sem, da se boš česa domislil. Hvala ti,« sem dejal hvaležno in segel po telefonu. Na žalost so mi na centru za socialno delo dejali, da moram počakati do naslednjega dne.

Na moje jamranje, češ da ne vem, kaj naj z otrokom, mi je ženski glas hladno odvrnil: »Uporabite svojo domišljijo, mladi mož. Z majhnimi otroki je lahko, potrebujete samo potrpljenje.« Nato je idiotka odložila slušalko. Začel sem se potiti od besa, a da bi bila situacija še hujša, sem zaslišal, da je nekdo vstavil ključ v ključavnico. To je bil lahko samo oče, ki je včasih prišel v mesto. V tem trenutku se je mali prebudil in začel vreščati kot nor. Dvignil sem ga, da bi ga utišal.

Oče in dojenček

Ko me je oče zagledal z otrokom v naročju, je samo nemo obstal. »Leon, mi lahko pojasniš, kaj se tukaj dogaja?« je vprašal z resnim izrazom na obrazu. »Neka bejba mu je podtaknila otroka in trdi, da je njegov,« je v smehu namesto mene odgovoril Niko. Očitno ga je prizor silno zabaval, mojemu očetu pa ni bilo do smeha. »Tebe sem vprašal, Leon. Odgovori mi.«

»Res je, oče. Ne vem, ali je otrok moj. Samo enkrat sem bil z njo, prisežem. Danes ga je enostavno prinesla in ga pustila tukaj, v rojstem listu pa je mene navedla kot očeta otroka. Ne morem skrbeti zanj, oče, to je vendar smešno.«

»Ni smešno, Leon, žalostno je. Sam si se zapletel v to in sedaj moraš nositi posledice. Bodi pravi moški in prevzemi odgovornost. Daj, da ga vidim,« je dejal oče. Otroka, ki je bil ves vijoličen od vreščanja, je vzel v naročje in si ga dobro ogledal. Obraz mu je nenadoma prekrila nežnost, ki je pri njem še nikoli nisem videl. »Nahrani svojega sina, Leon,« mi je dejal in mi ga porinil v naročje. »Ko si se rodil, si bil povsem enak. Na tvojem mestu bi razmislil, ali bi se mu res odrekel. Zapomni si, očetovstvo je prekrasna stvar, je pa res za to potrebna velika mera zrelosti in odgovornosti," 

Neprespana noč

Oče je odšel iz sobe, meni pa ni preostalo drugega, kot da pomirim in nahranim otroka. Dela sem se lotil kot pravi amater in do potankosti upošteval navodila, ki mi jih je pustila Sara. Niko se je ob gledanju mojih akrobacij na začetku sila zabaval, potem pa sem ga prosil, naj malemu zamenja plenice in nasmešek je nemudoma izginil z njegovega obraza. Ko je bil otrok končno nahranjen in previt, je znova  zaspal, midva pa sva se povsem izmučena dobesedno sesedla na kavč. »Čuj, stari, to je sicer zabavno početi dan ali dva, ampak ne moreš pa vse življenje igrati očeta. Imam idejo. Odnesiva ga v sirotišnico. Bodo oni poskrbeli zanj,« je dejal Niko.

Dojenček in očka
Fotografija je simbolna.

»Ne vem, strah me je takih krajev. Sirotišnice so tako zelo žalostne in depresivne. Ta malček ni ničesar kriv. Morda je bolje, da počakava do jutri. Odšel bom do centra za socialno delo in tam rešil celotno zadevo. Morda ga bodo dali komu v posvojitev.« Niko se je strinjal. »Dobro, stari, ti si oče, ti se odloči. Grem sedaj, ker me je ta tvoj mulo zelo zmatral. Lepo se imej, se vidiva jutri,« mi je zaklical, pomahal ter odšel. Ostal sem sam z dojenčkom, ki je mirno spal. Zagledal sem se v njegov rumenkast obrazek in majcene ročice, ki jih je čvrsto stiskal v pesti. Smehljal se je v spanju. Bil je tako majhen in nebogljen. Žal pa idila ni dolgo trajala.

Čez dve uri se je znova prebudil in spet ga je bilo treba nahraniti in previti. Prebedel sem skoraj vso noč, zato sem se takoj zgodaj zjutraj odpravil do centra za socialno delo. Bil sem nenaspan in starejši gospe sem zmedeno poskušal razložiti, kaj se je zgodilo. »Vzemite ga, ga dajte v posvojitev, naredite z njim, kar želite, jaz ga ne morem imeti,« sem se zadrl in Jana v lupinici položil na mizo. »Ker tukaj piše, da ste otrokov oče vi, ga ne morete dati v posvojitev. Kje je otrokova mati? Brez nje ne moremo ničesar urediti. Najdite jo in če bo pristala, lahko začnemo postopek posvojitve,« mi je precej neprijazno zabrusila uslužbenka. »Gospa, ne razumete. Ne morem skrbeti zanj. Pošljite ga v sirotiščnico, dokler ne pripeljem njegove matere,« sem ji dopovedoval.

Dojenček
Fotografija je simbolna. (Foto: Thinkstock)

»Veste, takega brezčutja pa že dolgo nisem videla. Odreči se želite lastnemu sinu in ga strpati v sirotišnico, kjer bo odraščal brez ljubezni. Kakšen človek pa ste? Sram naj vas bo! Ne bodite sebični in pomislite na to malo bitjece, ki vas potrebuje. Odnesite ga domov, rešite težave z njegovo materjo in vse bo v redu. Oprostite, ampak imam druge stranke, ki resnično potrebujejo mojo pomoč,« mi je zabrusila stara vešča in me pospremila do vrat. Znova sem se znašel na ulici z lupinico v eni in torbo s plenicami v drugi roki. Bil sem utrujen, zato sem se usedel na klop. Malega sem vzel v naročje in mu dejal: »Poglej, Jan, nihče te ne želi imeti. Tvoje življenje se ni začelo ravno sijajno, kajne? Mati te je zapustila, jaz pa niti ne vem, ali sem res tvoj oče. Kaj bova sedaj? Greva domov, se bova že potem česa domislila.«

Odločitev je padla

Doma sem ga okopal in nahranil. Bil sem prav ponosen sam nase, saj sem vse uredil precej hitro in spretno. »To nama gre vse bolje od rok,« sem se mu nasmehnil in ga nato previdno položil v avto ter ga odpeljal k očetu na vikend. »Oče, pomagaj mi. Ne vem, kaj naj storim. Želel sem ga pustiti v sirotišnici, a ne morem. Ko bi vsaj zagotovo vedel, da je res moj,« sem na glas razmišljal. »Saj to lahko enostavno izveš. Zaprosi za DNK analizo, pa se boš prepričal. Ampak, a bi se potem tvoja čustva do tega bitja kaj spremenila?« me je vprašal oče. »Če bi vedel, da je moj sin, se mu seveda ne bi mogel odreči. Ampak bojim se, da ga sam ne bom zmogel vzgajati,« sem dejal otožno.

Očka z novorojenčkom
Fotografija je simbolna.

»Zmoreš ti to, vem da zmoreš. Otroci iz vsakega izmed nas potegnejo tisto najboljše. Boš videl.« Očetova neverjena mirnost se je nenadoma polotila tudi mene. Proti večeru sva se z Janom vrnila v mesto in se naslednji dan odpravila k zdravniku. Pregledal ga je in ugotovil, da je povsem zdrav. Dal mi je razpored cepljenja, nato pa so nama obema vzeli kri, da naredijo test očetovstva. V tistem trenutku sem začutil, da sem opravil polovico naloge. Preostalo mi je samo še to, da najdem Saro. Naslednjih nekaj dni sem z Janom hodil po mestu in spraševal, ali jo je kdo videl. Ko sem končno našel njeno mamo, sem bil že povsem izčrpan. Pa vendar, bil sem srečen, saj sem pričakoval, da mi bo nekako pomagala.

Na žalost sen naletel na oholo gospo, ki ni želela niti slišati za svojo lastno hčer. »Ne vem, kje je Sara in me niti ne zanima. Vidim, da vam je pustila pamža. Žal mi je, ampak povsem vseeno mi je tako za Saro, kot za vas in za tega otroka. Izginite,« me je nadrla in mi zaloputnila vrata pred nosom. »Tvoja babica je prava čarovnica,« sem dejal Janu, ki se je ob njenem kričanju močno vznemiril in začel jokati. »Pri njej te že nikoli ne bi pustil. Greva domov, mali.«

No, tako se je začelo moje življenje z Janom. Pustil sem študij, prijatelje, nisem imel časa za čisto nič drugega kot samo za sinčka. Na srečo sem imel stanovanje, oče pa mi je finančno pomagal. Nestrpno sem čakal na rezultate testa očetovstva. »Ni dvoma, mladi mož, vi ste oče tega otroka,« je dejal zdravnik, ko me je poklical v ordinacijo, da mi sporoči rezultate. S tem je potrdil to, kar sem v srcu čutil že od vsega začetka, a vseeno me je uradna potrditev povsem pomirila. Sicer pa ga v nobenem primeru ne bi več mogel zapustiti, ne sedaj, ko sva se zbližala. Saj ima samo mene.

Očka in dojenček
Fotografija je simbolna.

»Tako sin, sedaj je vse jasno. Čeprav so okoliščine nekoliko nenavadne in čeprav se mi zdi nekoliko prezgodaj, sem vseeno vesel zate. Tale mladenič bo konec koncev vedno imel dom. Svetujem ti, da si poiščeš službo in se znova  posvetiš študiju prava. Saj lahko študiraš ob delu. Pomagal ti bom, kolikor bom lahko. Rad bom popazil na vnuka. Znajdem se z dojenčki, boš videl. In ne skrbi, nisi sam, sedaj smo trije in uspelo nam bo,« mi je dejal oče, medtem ko je nasmejan do ušes pestoval malega Jana. Po mamini smrti je končno spet oživel.

Od takrat je minilo leto dni. V tem času sem začel delati kot natakar v nočnem baru in se vpisal na izredni študij. Jana je ponoči pazil oče, podnevi jaz. Bil sem utrujen in nenaspan, a vendar čudežno pomirjen in srečen. Otrok v ljudeh resnično prebudi vso ljubezen, ki jo premoremo in za katero niti vedeli nismo, da obstaja. Moj svet se je vrtel okrog Jana. Veselil sem se njegovega prvega zobka, prvih besed, prvih korakov. Njegov prvi rojstni dan smo proslavljali na očetovem vikendu. Mi trije smo bili prava družina. Sčasoma sem prenehal misliti na Saro in upati, da se bo kdaj vrnila. Pravzaprav si tega niti nisem več želel.

Vrnitev pekla

Niti zamisliti si nisem mogel, da ne bi bil z Janom, saj je postal del mene. Z njegovo pomočjo sem odrasel, postal zrel, naučil sem se soočiti s težavami. Počasi sem opravil z izpiti in se veselil življenja s svojim sinom. Potem se je nenadoma kot strela z jasnega pojavila Sara. Z Janom sem se vračal s sprehoda, ko sem jo zagledal, kako sedi na stopnicah pred blokom, v katerem sem stanoval. Šel sem naprej in tesno objel sina. »Zakaj si prišla? Odidi, ne potrebujeva te več,« sem ji dejal grobo, brez pozdrava. Pogledala me je z očmi, ki so se utapljale v solzah, potem pa roke stegnila proti Janu. »Ne boš se ga niti dotaknila,« sem ji zasikal ter poskušal priti mimo nje. »Leon, prosim te, dovoli mi vsaj, da ga objamem. Jan je tudi moj sin. Rotim te, dovoli mi, da ga poljubim,« je Sara hlipala skozi solze. Jan je stegnil svoje ročice proti njej ter se ji nedolžno smejal. Nisem mogel zdržati tega, saj vendar nisem iz kamna. Vendarle je bila njegova mama. Videl sem, da resnično trpi. »Dobro, vzemi ga, ampak samo na hitro. Čas je, da gre spat.«

Očka in dojenček
Fotografija je simbolna. (Foto: Pinterest)

Sara ga je nežno vzela v naročje in ga poljubila na glavico. Ramena so se ji tresla od hlipanja, a ko se je malo umirila, sem slišal, kako je Janu govorila: »Oprosti mi sin moj, ampak morala sem oditi. Nisem imela izbire. In vedeti moraš, da te mama nikoli ni prenehala imeti rada. Vsak dan mislim nate. Brez tebe življenje nima smisla. Mama je tu, vse bo še dobro.« V tistem trenutku sem ji Jana iztrgal iz naročja in ji zabrusil: »Pojdi sedaj. To je vse, kar sem ti dovolil. Izgubila si pravico do njega v trenutku, ko si ga zapustila in odšla. On je moj sin in dobro nama gre tudi brez tebe.«

Odšel sem v stanovanje, vznemirjen zaradi njenega prihoda. Ko je Jan zaspal, mi je postalo jasno, kaj bi to lahko pomenilo. Sara bi lahko zahtevala skrbništvo nad njim in zlahka bi ga dobila. Bil sem povsem iz sebe in bilo me je strah, da bom izgubil sina. Na žalost so se moje slutnje uresničile. Sara je vložila zahtevo za skrbništvo nad Janom. Sledil je mučen proces, v katerem so se izmenjevali socialni delavci in psihologi, ki so brskali pa naših življenjih. Na žalost je zakonodaja pri nas še vedno urejena tako, da se majhnega otroka v večini primerov dodeli materi. Sara je pustila študij, se zaposlila kot medicinska sestra, imela je ustrezno stanovanje in je bila sposobna skrbeti za Jana. Tako so odločili. Pravzaprav so sklenili, da si bova delila skrbništvo nad sinom, a bo odslej živel pri materi. Jaz pa bom imel pravico, da ga obiščem, ko bom to želel.

Slovo v solzah

Tistega dne, ko je razsodba postala pravnomočna in ko je Sara prišla po Jana, sem mislil, da bom umrl. Jokal sem, ko sem ji ga predal, ko pa sta odšla, sem se v bolečinah sesedel na tla svojega praznega stanovanja. Dolgo sem potreboval, da sem se sprijaznil s tem, kar se je zgodilo. Sedaj ga vsak dan obiskujem, sodelujem pri njegovi vzgoji in se trudim z njim preživeti kar največ dragocenega časa. In tako bo tudi ostalo. S Saro sva uspela vzpostaviti prijateljski odnos, ker sva prišla do zaključka, da nama je obema najpomembnejši Jan in njegovo dobro počutje. Nisem izgubil svojega sina, saj mu imam vsak dan priložnost pokazati, kako zelo ga imam rad. In še nekaj: vedno bom ob njem, pa naj se zgodi kar koli. Saj sem vendar njegov oče.

Oče in sin
Fotografija je simbolna. (Foto: Thinkstock)
Pošlji prijatelju Natisni

Oceni:

  • Ocena članka: 3,2
  • 1
  • 2
  • 3
  • 4
  • 5
3,2
glasov 16
Komentarjev: 13
regrat29 01.01.2017 20:53:30
Mislim mama se odreče lastnemu otroku in ga kr tak pusti pri očetu. O njej ne duha ne sluha medtem ko on lepo skrbi za njega... In nato pride iz lepga po parih letih mama nazaj in brez vsakega problema dobi skrbništvo nad otrokom. Kje je tu pravica? V tem primeru bi mogu otrok ostat pri očetu, ona pa bi ga lahk obiskovala.
brezcasni 01.01.2017 20:47:39
...to je novodobni materinski čut nekaterih mamic.....in otrok bo potem v vrtcu in šoli ponavljal pesmico "mamica je kakor sonček zjutraj se smehlja" in učili ga bodo zanj nerazumljivo "mama je ena sama"......aja malo morgen...kje pa bo v tej zgodbi in pesmicah oče ki bo vzgajal otroka in skrbel zanj? nikjer tako kot vedno a resnica je velikokrat taka da v novodobnih časih očetje bolj skrbijo za otroke kot matere..........
Bibosan 01.01.2017 16:27:00
Izmišljeno
Ennya 01.01.2017 20:06:13
lahko bi bilo pa tudi res. Žal se to dogaja okrog nas vsak dan....samo ozreti se je treba....
 
RamzesII 01.01.2017 12:07:38
In spet, kako se sistem bolj naklonjen materam, ne glede kaj naredijo, kot pa očetom.
casperaa 01.01.2017 12:15:00
Ne več tako kot včasih. Tudi očetje se imajo priložnost premisliti in zaželeti stike z otrokom. Zdaj večina ločenih staršev pristane na bolj enakovredno skupno skrbništvo. En teden so otroci pri materi, en teden pri očetu.... Baje se je to izkazalo za boljšo rešitev. Mi pa zgodba deluje izmišljena, a na Hrvaškem lahko mama v rojstni list kar vpiše ime očeta? Pri nas samo, če si poročen. Sicer pa najprej izjava o očetovstvu, potem pa vpis.
 
lepe očke 01.01.2017 10:34:38
Lepa zgodba
RamzesII 01.01.2017 12:05:25
Zgodba že lepa, detajli ne, mene moti nepremišljenost, preuranjenost, ... folk se ne zaveda, ko nekaj narediš, tudi kar se tiče sirotišnice in CSD, poti nazaj ni več. Če bi zgodbo orisali v krivulji bi ta imela velika nihanja gor dol.
Milko Plahuta 01.01.2017 09:11:26
preklemanski otroci same povzročajo.
zurc 01.01.2017 10:06:17
tako razmišlja otrok-ti!
Jasna 123 01.01.2017 10:15:03
Še otrok ima več pameti
regrat29 01.01.2017 21:32:37
sej se vidi, da je bolj kratke pameti, še enga kratkega stavka ne zna napisat.
kajenje je zdravo 01.01.2017 08:18:45
Ubogi Hrvat, sam to se manka, da gre polet na morje in se utopi v Savudrijski vali.
Več komentarjev