Kofein

Arhiv
Matej Drnovšek - 1

Matej se je s kolesom pognal po bob stezi in posnel tole!

Adrenalin, napor, vonj po naravi, neizmeren užitek in še več - vse to doživlja kolesar med spustom po strmih pobočjih, gozdnih poteh. Pogovarjali smo se s kolesarjem Matejem Drnovškom, ki se je nedavno spustil s kolesom po nekdanji bob stezi v Sarajevu, dogajanje pa posnel s športno kamero. Poglejte si adrenalinski posnetek in preberite, kaj vse nam je zaupal.

Anketa

Arhiv

Kakšne prsi so najbolj seksi?

Dekolte
E-novice

Prijavi se na e-novice in bodi na tekočem z aktualnimi novicami.

Usodno vino - 1

'Sem zelo hiter. Vprašajte moje bivše punce!'

L.P./N.J.
17. april 2018, 09:54
0
Velikost pisave:

V Usodnem vinu smo ga spoznali kot zahrbtnega, negativnega. V šovu Zvezde plešejo se je pokazal kot izjemno čuteč, pozoren in se predvsem s plesom, ki ga je posvetil svoji mami, dotaknil src javnosti. V resnici je Rok Kunaver še veliko več kot le to dvoje. Z njim smo se pogovarjali o motorizmu, adrenalinskih športih in se dotaknili tudi bolj občutljivih tem.

Martina in Rok
(Foto: Bor Slana)

Ob tem, ko si izpadel, s soplesalko nista skrivala razočaranja. Kaj je vseeno tisto dobro, kar ti je prinesel nastop v oddaji?

Moram priznati, da sprva sem bil razočaran. Potem se je pa ta občutek razočaranosti spremenil v občutek neverjetnega ponosa in veselja. Same dobre in pozitivne stvari so v tem šovu za mene nastale. Predstavil sem se kot Rok Kunaver, ne kot lik iz kakšne nadaljevanke. Ljudje vedo, da sem lahko tudi zloben, da sem lahko tudi dober, ko igram, kar pomeni, da sem dober igralec in to mi je najbolj pomembno. Vsi so videli, da se znam premikati, ne samo povprečno, ampak zelo zelo zelo dobro.   

Se boš plesa bolj držal tudi v prihodnje?

Plešem skozi življenje. Ples je stalnica v mojem življenju. Je bil, je in bo ostal.

Občinstva si se verjetno najbolj dotaknil s plesom, ki si ga posvetil mami. Kakšna je bila njena reakcija, ko si prišel domov?

Zahvalila se mi je. Mislim, da naju je moje dejanje, ki sem ji ga posvetil, še bolj zbližalo. Rekla je, da je ponosna name, kar mislim, da mi ta trenutek največ pomeni na celem svetu. Ona je bolna, ne jaz. Ona je v bistvu »Rockstar«, ne jaz. Zato sem tudi čutil, da bi rad nekaj takega za njo naredil. Moram pa tudi reči, da se je usul plaz pohval in zahval tudi s strani drugih bolnikov z multiplo sklerozo oziroma njihovih svojcev. To je res zahrbtna bolezen, o kateri se veliko premalo govori in premalo vemo. Vesel sem, da sem odprl neko poglavje, da se bo mogoče tudi dvignila raven zavedanja glede te bolezni.

Naslednja oddaja Zvezde plešejo bo na sporedu v nedeljo ob 20. uri na POP TV, vse zamujene dele pa si lahko pogledate kadarkoli na VOYO.SI !

Kako si kot deček čutil njeno bolezen? Kako je to vplivalo nate in tvoje odraščanje?

Takrat nisem ničesar čutil in vedel. Če otroku ne poveš, kaj je pet ton, jih prime in odnese. Če otroku ne poveš, kako se odrašča brez bolezni, pač odrašča z njimi. Tako da jaz nisem nikoli čutil njene bolezni. Danes, ko gledam nazaj, pa vidim, da so bile malo drugačne razmere. Večjo odgovornost sem imel oziroma sem si jo tudi sam naložil. Skrbel sem za nekoga in zaradi tega imam še danes zelo velik čut za ljudi in za njihovo počutje.   

Si adrenalinski tip človeka, rad surfaš, kajtaš ... Kaj je tisto, kar ti adrenalinski podvigi dajejo? Samozavest Občutek svobode? Kaj drugega?

Imam surf pa nisem surfer, imam motor pa nisem motorist, imam plezalno opremo, pa nisem plezalec, sem igralec. Največji adrenalin, največje življenjsko doživetje mi je biti na odru oziroma pred kamerami in umetniško ustvarjati, sebe dajati skozi projekte ven. To mi pomeni največ. Včasih mi adrenalinski športi pomagajo napolniti baterije. Ljudje nismo stroji, tudi jaz nisem, čeprav lahko delam tudi po dvajset ur po tri do štiri mesece. Adrenalinski športi so balzam za mojo dušo. Z njimi ostajam v kondiciji in sproščajo moje misli. Ne zanima me iti višje, močneje, hitreje, ali tekmovati s komerkoli. To je samo za mojo dušo. Tak sem in ko nisem na odru, moram nekaj početi, če ne, bi si zvrtal luknjo v koleno.

Ti adrenaliski športi pomagajo tudi pri igralstvu?   

Mislim da zelo. Glede na to, da se zelo rad izražam s telesom. Star sem osemintrideset let in marsikdo tega ne verjame. Pridejo ljudje po akademiji s triindvajsetimi, štiriindvajsetimi leti v teater, pa imam veliko bolj sposobno in gibčno telo kot oni. So pa petnajst let mlajši od mene, pa jih »spravim v žep«. Glede na to, da sem v kar dobri kondiciji, je to samo dodaten plus in motivacija zato, da lahko bolje, močneje, hitreje ustvarjam. 

Si tudi motorist. Gre bolj za uživanje v vožnji ali sproščanje adrenalina in hitrost?

Vse tri stvari. Hitrost je na zadnjem mestu. Toda hitrost včasih prinese adrenalin. Najlepše z motorjem se je voziti med 90 in 130 kilometrov na uro na odprti cesti na ovinkih, kjer ni prometa. Lepo počasi voziš in uživaš in čutiš ta veter, čutiš motor in vsak ovinek posebej, kjer se pogovarjaš skozi motor in telo s cesto in si v stiku s samim sabo.

Rok Kunaver
(Foto: osebni arhiv)

Kakšna je po tvojem mnenju motoristična kultura v Sloveniji?

Motoristična kultura je na zelo visokem nivoju. Motoristi imamo zelo veliko zavedanja. Gledam tudi kakšne mlajše, ki si dajejo malo preveč duška. To je eden izmed razlogov, da sem si svoj prvi motor kupil pri šestintridesetih. Vedno sem rekel, če bi imel tak motor, kot ga imam zdaj, pri petindvajsetih, mogoče danes ne bi tukaj sedel. Imel sem občutek, da me je hitrost zanimala, danes me pa ne več. Zanimajo me druge stvari. Kupil sem si ga zato, ker sem postal malce zrelejši. Kultura voznikov, predvsem avtomobilistov je zelo zelo na nizkem nivoju. Ne zavedajo se hitrosti oziroma motorjev. Ti imajo približno tri sekunde do sto, kar pomeni da če ga slišiš, ne reagiraj, ne popravljaj, bo motorist odreagiral. Ne reči: »oh, saj je še daleč« ali jemati prednost motoristom. Večinoma v zadnjih dveh letih opazujem, da so vsi na telefonih v mestu, pišejo sms-e, imajo svoje pisarne in se ne zavedajo okolice zraven sebe. Še enkrat, na motorju stvari blazno hitreje kot v avtu. Vozne razmere na cesti lahko zelo hitro vplivajo na to. Na dveh gumah si, ne na štirih. Avto voziš z rokami, motor voziš s telesom, s celim telesom. To je blazno velika razlika. Zato je motor tako težje voziti in zato potrebuje celega človeka.      

Kdo je bolj nestrpen na cesti – motoristi ali drugi vozniki?

Mislim, da drugi vozniki. Motoristi so večinoma krivi za razne nesreče zaradi neprilagojene hitrosti.

Če bi lahko nekam odpotoval z motorjem – kam bi šel in kaj/koga bi vzel s seboj?

Imam zelo veliko motorističnih izletov. Naslednji je v planu v Skandinavijo. Z mano gre lahko kdor hoče, ki ima motor. Vozil pa ne bom ljudi, ker je na motorju biti sam ali v dvoje velika razlika. Tisti, ki je za tabo, se mora drugače zavedati. Za daljše ture pa je problem prtljaga. So pa vsi vabljeni na pot z mano.

Na katerih izletih si že bil z motorjem?

Italija, skoraj do Španije sem prišel, Hrvaška, Avstrija. Bližnje države, ker rad počasi gradim. Nimam motorja, ki bi bil primeren za potovanja. Lani sem naredil sedemsto kilometrov v enem dnevu pa sem moral potem dva dni malo odležati, ker me je malo križ bolel. Ko imam čas, ko nisem gledališču v novi predstavi, ali če zvezde ne plešejo, če je lepo vreme in imam nekaj ur časa, se definitivno usedem na motor. 

Pred 20 leti si soustanovil tudi šolsko impro ligo. Kako težko je improvizirati?

To je veščina, kakor vse ostalo. Tega se naučiš. Impro liga oziroma improviziranje na odru ima svoje zakonitosti. Prvo pravilo je: kdo, kje kaj. Pa nikoli ne rečeš ne. Tako se potem rojevajo te zgodbe. Moraš biti hiter v mislih. Pri tem nisem imel nikoli problemov. Sem zelo hiter. Vprašajte moje bivše punce.

Koliko časa si se ukvarjal z improvizacijo?

Osem let sem bil v improvizacijskem gledališču. Najprej v ŠILI, potem v Impro ligi. Bil sem tudi mentor mlajšim, potem sem šel pa na Akademijo pri triindvajsetih. Potem sem počasi šel ven iz improvizacijskih vod. Mam še stike z vsemi, z veseljem grem kdaj še kaj pogledati, res pa je, da se je to že dosti zamenjalo. Je drugače. Me pa veseli, da se ta trend pelje naprej. Predvsem na srednjih šolah, kjer je to zelo veliko za mlade. Ko sem bil mulec pri šestnajstih, mi je to zelo pomagalo, da sem se izražal.    Tudi moji prijatelji, ki niso igralci in so bili v Impro ligi, smo se vsi naučili izražati. To je zelo pomembno za življenje. Pravila so, narediš kar narediš. Sproščenost je pa najbolj pomembna.

Kaj je zate osebno in za kariero pomenil nastop v Usodnem vinu?

To je bila prva moja večja negativna vloga. Samemu sebi sem se lahko pokazal v čisto drugi luči kot sem ponavadi v teatru, kjer se kažem režiserjem oziroma ljudem, ki se s tem ukvarjajo, ki ti dajejo vloge. Pokazal sem, da imam zelo velike kapacitete, da sem lahko vse. Meni je bil to zelo velik izziv, ki sem ga sprejel z odprtimi rokami in mislim, da sem ga tudi opravil z odliko. Se mi je zelo veliko do sedaj dogajalo, da so me označevali, da sem slaba oseba in celo »prasec«. Vsak, ki se pogovarja z mano petnajst sekund, ugotovi, da temu ni tako. Vsem sem rekel: »dober igralec sem«. Zato ste mi verjeli.  Zato sem tudi zelo vesel, da sem bil v Zvezde plešejo, kjer sem bil Rok Kunaver, da sem lahko enostavno pokazal, da imam še druge kapacitete in da sem bil v vsakem plesu lahko nekdo drug, kar pomeni, da je moja ustvarjalna kreativa zelo velika.

Usodno vino - 1
(Foto: Aljoša Kravanja)

Imaš težave, da te ljudje zamenjajo s tvojimi vlogami, ker te ne poznajo?

Ja, to je zelo normalno. Ti si vsak dan v dnevni sobi ljudi na cesti. Imajo te malo že za člana družine. Meni se je tudi zgodilo, da sem Tankota videl, ko sem bil mulec in sem si rekel, da je na poročilih. To se ljudem stalno dogaja. Pride do takšnih smešnih situacij, da te pozdravijo, potem pa ugotovijo, da nisi njihov prijatelj. Nekateri pristopijo kot da točno vem, kaj se dogaja v nadaljevanki. Ne, ne, posnel sem te in te scene. Ne morem videti dvesto delov in vedeti, kaj se v njih dogaja. Vem svojo zgodbo in zgodbe svojih bližnjih likov. Tisti, ki gledate, poznate celotno zgodbo. Če ljudje gledajo, vedno blazno rad ustvarjam. To je najboljši princip. Ne delam to zase. Delam to za ljudi. Bilo je pa kar nekaj smešnih situacij.

Kakšnih situacij?

Prideš v trgovino in ti veliko ljudi reče: Živijo. Potem pa pravijo, da so se zmotili. Nekateri pristopijo, česa ne bi smel delati v seriji. Ko jim pojasnim, kdo sem v resnici, jih kar čudi. Povem jim, da sem igralec. Čez dve minuti mi povejo, da sem zelo čudovit, fajn in pozoren. Sem Rok Kunaver. Ko grem v gledališče, ali pred kamero, sem lahko pa vse ostalo. To je pa neka kapaciteta, ki jo odkriješ v sebi.     

Imaš kaj težav z oboževalkami? Najbolj bizarna izkušnja?

Ne. Moji kolegi imajo veliko več težav kot jaz. Igral sem negativen lik v Usodnem vinu in jih je že to odbijalo. Ljudje so se me bali. Pri plesu mogoče malo več. Sem postavljena odrasla oseba. Ne odgovarjam na nobene provokacije, niti se ne zahvaljujem. Ljudje napišejo na Facebook, kar napišejo. Važno, da se izražajo. Ne odreagiram na te stvari. Stiki čez socialna omrežje me ne zanimajo toliko. Zanima me oseben stik, ker hočem videti, kakšen si in da ti vidiš, kakšen človek sem jaz. Pomembno je biti človek. Že v kali zatrem vse, kar bi se lahko zgodilo. Nisem imel bizarnih izkušenj kot so gole fotografije in podobno.

Verjetno ti je marsikdo zavidal, da si igral z lepo Injo Zalta, pa tudi z Nino Osenar v Svingerjih?

Seveda. Vsi so mi zavidali. Bil sem zelo vesel, da mi vsi zavidajo. Mislil sem si, da imam veliko srečo. Tudi sam sebi sem zavidal. Užival sem. Bilo mi je res super. To so same fajn in 'dobro zgledajoče' ženske. Med nami je bil vedno samo profesionalen odnos. Ko pridem na set oziroma v gledališče, me druge stvari ne zanimajo. Kar se tiče osebnih odnosov, se lahko potem pogovarjamo, zanima me delo. Res rad delam. Mešati delo in zabavo je ponavadi lahko dvorezen meč. Že na Akademiji sem se naučil, da tega raje ne počnem. 

Svingerji

Kaj imaš raje – gledališki oder ali nastopanje v serijah?

Ne vem. Rad imam izzive. Težja kot je stvar, raje se je lotim in jo z veseljem naredim. So pa zakonitosti v gledališču in na televiziji drugačne. Na tem svetu sem, da se učim. To počnem skozi izkušnje. Rad delam vse.

Prednosti gledališča ali nastopanja v serijah?

Pri gledališču je predvsem takojšen stik z občinstvom. Tega ne zdrži vsak. Veliko Hollywoodskih igralcev priznava, da na odru ne morejo nastopati. Tudi če ne vidiš ljudi, jih čutiš. Gledališki igralci v Sloveniji smo pa navajeni na ta stik z občinstvom. To je posebna draž med tabo kot igralcem, ki govoriš tekst in med občinstvom, ki ga posluša. To ustvari val. Ti kot igralec lahko ta val zajezdiš, če se po surfarsko izrazim. Ko si na tem valu, ga lahko zmagaš, ali padeš dol in zelo boli. To je posebna velika draž. V serijah pa ti ljudje čez tri mesece govorijo svoje odzive, pri filmu pa čez eno leto. Takrat to že pozabim, saj že tri druge projekte delam. Včasih ljudem poveš, kateri film delaš in pravijo, da ga ne poznajo. Tudi če bi ti Marlon Brando rekel, da snema Botra »back in the days«, bi tudi rekel, da ne veš, kaj je to. Ko je Boter prišel ven, pa je postal kultni film.   

Kakšni so načrti za naprej?

Trenutno želim odigrati veliko predstav. Nihče ne ve, da vmes, ko sem bil v šovu Zvezde plešejo, sem odigral več kot trideset predstav. Moji urniki so bili vedno polni. Delal sem petnajst do šestnajst ur na dan. Zdaj prihaja obdobje, ko se mi bodo stvari malo umirile. Upam, da bom imel toliko časa, da bom šel na valove s surfom. Motor bom potegnil iz garaže. Potem pa bom užival v poletju.  Septembra se začne nova sezona v gledališču. Delal bom novo predstavo. Se že veselim.

Kakšna pa bo ta predstava?

Lanskoletni kersnikov nagrajenec za mladinski roman Vinko Möderndorfer bo delal po istoimenskem romanu predstavo. Naslov je Kit na plaži. Premiera predstave bo septembra v Lutkovnem gledališču Ljubljana. Mislim, da bo čudovito. Vinko je čudovit režiser.

Kam hodiš surfati na valove in kako veliki so?

Na Fuerteventuro, ki je del Kanarskih otokov. Ko pride val, je lahko velik tudi toliko kot »bajta«, par metrov. Zaenkrat še nimam toliko izkušenj, da bi hodil na štiri, petmetrske valove, ker to te ubije. Na dva ali tri metrske se pa že kdaj spravim. Kajtati sem poskusil in mi je zanimivo, vendar mi je val veliko bolj »drive«. Surfanje mi je tako prvinsko. Le deska in ti. Z občutkom moraš ujeti val, ki ga nima vsak. Kako dobiti val, kje ga dobiti? Jaz sem kar dobrega razvil. Ko zajahaš val, je tak nepopisen občutek, ki ga ne znam z ničemer primerjati. To je samo čisti užitek in zabava. Kaj takega pri kajtanju nisem doživel. Sem pa to doživel na odru. Ko te metrski val dvigne, se počutiš, da si deset metrov nad tlemi. »King kong's got nothing on me«. To je nepopisljivo veselje, sreča. Zelo hitro pa ta občutek pade. To traja dvajset sekund, pol minute. Potem si pa rečem: »to je bilo super, dejmo še enkrat.«

Je težko ujeti val?

Ujeti val je umetnost. To se naučiš iz izkušenj. Moraš oceniti hitrost vala, gibanje vala, kje ima vrh val, ali je levi val, ali je desni val. Teorije je ogromno. Najlepše pri igri, surfanju, motorju, plesu, pri vseh teh stvareh je tako, da teorijo osvojiš, potem pa jo pozabi. Nehaj razmišljati in naredi. Prepusti se. Takrat je človek sam s sabo, povezan s svojim bitom. Zato je meni surfanje velik približek odra in plesa. Zaradi tega te stvari rad počnem. Meni je to smisel. Zato se mi splača biti tukaj, živeti in uživati.

Rok Kunaver
(Foto: osebni arhiv)
Pošlji prijatelju Natisni

Oceni:

  • Ocena članka: 3,3
  • 1
  • 2
  • 3
  • 4
  • 5
3,3
glasovi 3
Komentarjev: 0
Več komentarjev