Kofein

Arhiv
Matej Drnovšek - 1

Matej se je s kolesom pognal po bob stezi in posnel tole!

Adrenalin, napor, vonj po naravi, neizmeren užitek in še več - vse to doživlja kolesar med spustom po strmih pobočjih, gozdnih poteh. Pogovarjali smo se s kolesarjem Matejem Drnovškom, ki se je nedavno spustil s kolesom po nekdanji bob stezi v Sarajevu, dogajanje pa posnel s športno kamero. Poglejte si adrenalinski posnetek in preberite, kaj vse nam je zaupal.

Anketa

Arhiv

Kakšne prsi so najbolj seksi?

Dekolte
E-novice

Prijavi se na e-novice in bodi na tekočem z aktualnimi novicami.

Andrej Čikatilo

Ob mučenju in pohabljanju je doživljal orgazme

Ma.K.
18. julij 2018, 05:09
6
Velikost pisave:

Andrej Čikatilo, znan tudi kot 'mesar iz Rostova', velja za enega najbolj razvpitih in brutalnih serijskih morilcev v času Sovjetske zveze. Ob mučenju in pohabljanju žrtev je doživljal orgazme. Z užitkom je okušal njihovo kri in dele njihovih organov. Nekaterim žrtvam je odgriznil bradavičko ali del vagine in ju pojedel, kot da sta vrhunski specialiteti. Ko so ga aretirali, so policisti opozorili na moteč vonj, ki je izhajal iz njegovih por – povzročalo ga je gnilo človeško meso v njegovi prebavi.

Trije večni študenti v poznih dvajsetih se nehote znajdejo sredi preiskave skrivnostne smrti 'Trupla', ki ga najdejo na poti na koncert. Od kod se je vzelo in kako je sploh postalo truplo? Vse bo jasno že avgusta na VOYO!

Andrej Romanovič Čikatilo se je rodil 16. oktobra leta 1936 v vasici Jablučne v ukrajinskem delu Sovjetske zveze. V tistem času je Ukrajina zaradi Stalinove prisilne kolektivizacije kmetijstva občutila hudo lakoto. Oče Roman in mama Ana sta bila kmetovalca, živeli so v koči, ki je imela le en prostor. Družina velikokrat ni imela česa dati v usta. Andrej je pozneje priznal, da do 12. leta ni okusil kruha in da so bili doma velikokrat prisiljeni jesti travo in listje, da ne bi umrli od lakote. Mama mu je večkrat pripovedovala, da je imel tudi starejšega brata Stepana, ki pa naj bi ga pri štirih letih ugrabili lačni sosedje in ga pojedli. A to nikoli ni bilo dokazano, prav tako ni dokazov, da je Stepan Čikatilo kdaj zares obstajal.

Ko se je Sovjetska zveza vključila v 2. svetovno vojno, se je oče pridružil Rdeči armadi, bil v boju ranjen, pozneje tudi zaprt. Andrej in mama sta bila tako med letoma 1941 in 1944 prepuščena sama sebi in v enem izmed napadov jima je pred lastnimi očmi dom pogorel do tal, zato sta se pred bombami in streljanjem velikokrat morala skrivati po tujih kleteh in jarkih. Spala sta v isti postelji in mama ga je pretepala za vsako napako, ki jo je storil. Čikatilo je namreč trpel za hidrocefalusom (vodenoglavost oziroma prekomerno nastajanje likvorja (možganske tekočine) ali motnje njegove resorbcije), kar mu je v poznejšem življenju povzročalo nemalo težav pri uriniranju in spolnem življenju. Še do poznih najstniških let je močil posteljo in bil nezmožen ohraniti erekcijo, čeprav je lahko ejakuliral.

Leta 1943 je mama rodila hčerko, Tatjano. Ker je bil oče v zaporu, ni mogel biti oče otroka in predvidevalo se je, da je bila sestrica posledica posilstva nemških vojakov. Glede na to, da so imeli doma le en prostor, je Andrej verjetno prisostvoval temu posilstvu.

Nadarjen in brihen, a pogosto tarča zbadljivk

Septembra leta 1944 je Čikatilo začel obiskovati šolo, in čeprav je bil zelo bister fant, je bil psihično labilen, tako zaradi lakote, ki so jo trpeli doma, kot tudi zaradi sramežljivosti in nenehnega nadlegovanja vrstnikov. Razvil je strast do branja ter pomnjenja in pogosto šolsko gradivo predeloval kar doma. Leta 1954 je šolanje končal z izjemnimi ocenami. Želel se je vpisati na moskovsko državno univerzo, a mu niso odobrili štipendije, zato so njegove sanje padle v vodo. Namesto da bi poskusil na kakšni drugi univerzi, se je preselil v Kursk in se po treh mesecih priložnostnih del vpisal v poklicno šolo – želel je postati komunikacijski tehnik. Leta 1955 je imel prvo resno razmerje z dve leti mlajšo domačinko. Trikrat sta poskušala imeti spolne odnose, a Čikatilo nikoli ni mogel obdržati erekcije. Dekle je zato po 18 mesecih prekinilo razmerje.

Andrej Čikatilo
(Foto: Instagram)

Po končanem šolanju se je Čikatilo preselil v Nižni Tagil in si poiskal sužbo, a je moral kmalu na prestajanje vojaške obveznosti, ki je trajala do leta 1960. Nato se je vrnil v ukrajinsko rodno vas, da bi živel pri starših. Kmalu se je zapletel v razmerje z mlado ločenko. A trajalo je le tri mesece. Ker je imel težave z erekcijo in je dekle prijateljice vprašalo, kako bi lahko rešila to težavo, so za njegove tegobe izvedeli praktično vsi v vasici. »Dekleta so za mojih hrbtom šušljala, da sem impotenten. Bilo me je tako sram, da sem se poskušal obesiti. Ni mi preostalo drugega, kot da pobegnem od tam,« je v enem izmed zadnjih intervjujev priznal Čikatilo.

Začelo se je s spolnimi napadi na učenke

Vrnil se je v Rusijo in se ustalil v Rostovu na Donu, kjer je začel delati kot komunikacijski inženir. Kmalu se mu je pridružila tudi sestra Tatjana, ki je ravno končala šolanje, kmalu za njo naj bi prišli tudi starši. Tatjana je pri njem preživela le šest mesecev, nato se je poročila in preselila k soprogovi družini. Ker je bil Andrej zelo sramežljiv, je iskala dekle zanj, s katero bi se lahko poročil in si ustvaril družino. Leta 1963 jo je našla: le dva tedna zatem, ko sta se spoznala, se je Čikatilo poročil s Feodosio Odnačevo. Čeprav ga je privlačila, je bil njun zakon dogovorjen, njuno spolno življenje pa skorajda nično. Ko je njegova žena dojela, da ni sposoben imeti spolnih odnosov, sta se strinjala, da bo ejakuliral na njo in nato seme s prsti potiskal v njeno vagino. Tako se jima je leta 1965 rodila hčerka Feodosia, štiri leta pozneje pa še sin Juri.

Andrej Čikatilo
(Foto: You Tube)

Čikatilo se je leta 1964 vrnil v študijske klopi in na Univerzi Rostov študiral rusko literaturo ter filologijo. Leta 1970 je magistriral in se zaposlil kot učitelj ruskega jezika in književnosti v Novošaktinsku. A čeprav je bil razgledan in naštudiran, mu je primanjkovalo avtoritete, zato ni bil sposoben ohranjati discipline v razredu. Morda je bilo ravno to krivo za začetek njegovih spolnih napadov. Prvi se je zgodil maja leta 1973, ko je na športnem dnevu odplaval do 15-letne učenke, jo začel grabiti za prsi in genitalije ter ejakuliral, medtem ko se je borila proti njemu. Mesec dni zatem se je spravil še na eno učenko, ki jo je zaklenil v svojo učilnico in jo spolno napadel. Za nobeno izmed teh dejanj ni bil v disciplinskem postopku, prav tako ne za številne primere, ko se je samozadovoljeval pred svojimi učenci in so ga pri tem zasačili učitelji.

V ubijanju je našel zdravilo za svojo impotenco

Ker je na račun njegovega neprimernega vedenja prihajalo vse več pritožb, je direktor šole Čikatila leta 1974 povabil na pogovor in mu ponudil, da sam zapusti delovno mesto ali pa ga bodo odpustili in kot razlog navedli neprimerno vedenje. Andrej je sam dal odpoved in takoj našel novo službo kot učitelj, kjer je ostal do leta 1978, ko je bil odpuščen zaradi zmanjševanja števila zaposlenih. Nato je učiteljeval v Šahtiju. In ravno tu je pri 42 letih zagrešil svoj prvi umor. 22. decembra leta 1978 je 9-letno Jeleno Zakotnovo zvabil v staro odročno hišo in jo poskušal posiliti, a ni doživel erekcije. Nato jo je začel daviti in jo trikrat zabodel v trebuh, medtem pa ejakuliral. Nenadoma je spoznal, da ga vzburi in do orgazma pripelje samo mučenje in ubijanje. Po dolgih letih je torej našel zdravilo za svojo impotentnost. Kot je povedal ob priznanju, je dekle le še hripavo mrmralo, ko jo je udaril do nezavesti in jo odvrgel v bližnjo reko. Našli so jo dva dni pozneje.

Andrej Čikatilo
(Foto: Profimedia)

Čeprav so številni indici Čikatila povezovali z umorom deklice in so ga nekateri bližnji prebivalci celo videli z njo, so za umor obtožili 25-letnega delavca Aleksandra Kravčenka, ki je v najstniških letih že bil zaprt zaradi posilstva in umora vrstnice. Na njegovem domu so namreč našli sledove krvi, krvna skupina pa se je ujemala tako s soprogino kot z Jelenino. Čeprav je imel za dan umora trden alibi (bil je doma s soprogo), pa so policisti zaprli oba; domnevali so, da mu soproga pomaga prikriti zločin. Pod hudimi pritiski je Kravčenko zločin priznal, a čeprav se je na sodišču znova zagovarjal kot nedolžen, so ga obsodili na smrt. Čikatilo je bil torej opran krivde in je nadaljeval življenje, kot da se ni nič zgodilo. A njegova učiteljska pot se je po več pritožbah zaradi zlorabe učencev obeh spolov leta 1981 končala.

Andrej Čikatilo
(Foto: Profimedia)

Že čez mesec dni je začel delati kot dobavitelj za tovarno z gradbenim materialom v Rostovu. Delo je od njega zahtevalo potovanje po večini takratne Sovjetske zveze. Znova je začel čutiti močno željo po ubijanju in orgazmu, zato se je podal v iskanje naslednje žrtve. To je postala 17-letna dijakinja Larisa Tkačenko, ki jo je srečal med čakanjem na avtobus. S pretvezo, naj se mu pridruži ob kozarcu vodke, jo je zvabil do gozda blizu reke Don. Ko sta prišla na samo, jo je podrl na tla, strgal z nje oblačila in jo poskušal posiliti. Ker ni dosegel erekcije, ji je z blatom zamašil usta, da je utišal njene krike in jo brutalno zadavil. Ker ni imel noža, je njeno telo poškodoval z zobmi in palico, ob tem pa ji raztrgal eno bradavico. Nato je njeno telo pokril z listjem, vejami in listi časopisa. Pri tem umoru je razvil okus za človeško meso in njegov pravi morilski pohod se je lahko začel.

Sovjetske oblasti je spravljal v norost

V naslednjih 12 letih je ubil, pohabil in kanibaliziral vsaj 53 žrtev. Razvil je točno določen vzorec žrtev: otroci, stari med 9 in 18 let, ki jih je največkrat srečal na avtobusnih ali železniških postajah, jih zvabil v bližnji gozd ali drug osamljen kraj in jih tam ubil: najpogosteje jih je zabodel, zadavil ali pretepel do smrti in jih iznakazil z nožem. Številnim je izkopal oči. Pozneje se je lotil tudi starejših žrtev, največkrat prostitutk ali brezdomk, ki jih je zvabil na samo pod pretvezo, da ima za njih alkohol, cigarete ali denar. Običajno je skušal z njimi imeti spolne odnose, a v večini primerov ni dosegel erekcije. To je v njem zbudilo morilski bes, še posebno če se je ženska norčevala iz njegove impotence. Orgazem je lahko doživel samo, ko je žrtev pretepel ali zabodel do smrti. Večkrat so ga aretirali, a nikoli obtožili.

Andrej Čikatilo
(Foto: Profimedia)

Januarja leta 1983 so večino žrtev zadnjih let povezali s skupnim serijskim morilcem. Iz Moskve so v Rostov poslali posebno enoto, ki naj bi raziskala primer. Čikatilo se je zato vzdržal ubijanja, a le do junija tistega leta, ko je umoril 15-letno Armenko Lauro Sarkisjan, do septembra pa še pet drugih žrtev. Glede na morilčev vzorec so sovjetske oblasti predvidevale, da gre za duševnega bolnika, homoseksualca ali pedofila in v naslednjih mesecih so obtožili več mlajših moških iz registra spolnih prestopnikov ter jih z nekonvencionalnimi metodami prisilili v priznanje dejanj, ki jih niso zagrešili. Trije med njimi so med nečloveško obravnavo storili samomor. A kmalu so ugotovili, da so aretirali in obtožili napačne ljudi, saj so se umori nadaljevali. To, da Čikatilu tako dolgo niso mogli priti na sled, je bilo pravzaprav precej nenavadno, saj ga je podrobno opisalo več očividcev v različnih primerih.

Aretiran, a izpuščen

Poleti leta 1984 so Čikatila odpustili z delovnega mesta zaradi kraje premoženja. A že nekaj tednov zatem se je zaposlil v drugem podjetju, prav tako kot dobavitelj. Septembra mu je policija prvič prišla na sled, ko je na avtobusni postaji poskušal navezati stik z mlado žensko, pri tem pa sta ga opazovala dva preiskovalca pod krinko. Aretirala sta ga in pri njem našla mesarski nož, nekaj metrov vrvi in vazelin. Pridržali so ga in mu odvzeli vzorec krvi, ki pa se ni ujemal z vzorcem semenske tekočine, najdene pri žrtvah iz leta 1984, zato so mu sodili samo za krajo premoženja nekdanjemu delodajalcu. Obsodili so ga ne leto dni zapora, a je bil še pred novim letom zaradi vzornega vedenja na prostosti. Po prihodu na svobodo je za nekaj mesecev poniknil, nato pa nadaljeval svoj morilski pohod.

Preiskovalci so na vse načine poskušali najti morilca in prekiniti morijo, novice o serijskem morilcu so zaokrožile tudi v medijih in Čikatilo je skrbno spremljal potek preiskave ter skušal krotiti svojo morilsko slo. Ubijati je začel med službenimi potovanji, daleč stran od Rostova, s tem pa vsaj delno pomiril tamkajšnje preiskovalce, ki so mislili, da se je morija končala. A leta 1989 je začel znova moriti na domačem terenu, le da je včasih uporabil drugačno metodo iznakaženja. Ker se je veliko umorov dogajalo v bližini železniških postaj, so preiskovalci leta 1990 na njih uvedli policijske straže, da bi morilcu vzeli pogum in ga pregnali na tri manjše, kamor so poslali preiskovalce pod krinko. Verjeli so namreč, da se bo morilec umaknil na postaje, kjer ne bo opazil nadzora.

Drugič ga niso izpustili

Čikatilo se jim je za nekaj časa uspel izmuzniti, novembra leta 1990, ko je v gozdu pokončal Svetlano Korostik in se vrnil na postajo, pa je postal enemu izmed agentov pod krinko sumničav. Njegova obleka je bila svečana in povsem neprimerna za nabiralca gob, to pa so bili v tistem času edini potniki, ki so se ustavili na tej postaji. Prav tako je bil umazan od trave, na prstih je imel sledove boja. Detektiv ga je zato popisal, a ni imel razloga za pridržanje. Ko so deset dni pozneje odkrili Svetlanino truplo, pa je Čikatilo začel postajati vse bolj sumljiv. Po podrobnejši preiskavi so ga glede na njegove službene poti lahko povezali s številnimi kraji zločinov po Sovjetski zvezi, prav tako so na plan prišli njegovi grehi iz preteklosti, predvsem spolni napadi na mladoletnice v obdobju učiteljske kariere.

14. novembra so mu zato začeli slediti in ga zaradi njegovega sumljivega iskanja stikov na avtobusih ter železniških postajah po šestih dneh tudi prijeli. Izgovarjal se je, da so ga v preteklosti že prijeli, a so vzorci krvi nedvoumno pokazali, da ni morilec, ki ga iščejo. Ne glede na njegove besede so ga strpali v pripor in mu znova odvzeli kri. Ker so ga v priporu brez trdnih dokazov smeli obdržati samo deset dni, so v pogovorih z njim začeli igrati na karto norosti: želeli so ga prepričati, da je psihično bolan in mu v primeru priznanja ne bo grozil zapor, temveč zdravljenje v ustrezni ustanovi. A Čikatilo ni nasedel. Vzorci krvi so znova kazali, da ni morilec, in trajalo je kar nekaj dni, da so ugotovili, da ima različni skupini krvi in semena. Na izpraševanjih je ponavljal, da ni kriv, priznal je le nadlegovanje njegovih učenk iz časa, ko je bil učitelj.

Priznal je 56 umorov, obsodili so ga za tri manj

Ker v preiskavi ni bilo napredka, so se preiskovalci odločili na vnovično izpraševanje povabiti psihiatra, ki je izdelal psihološki profil serijskega morilca žrtev zadnjih 10 let. Po dveh urah prigovarjanja in branja izsekov iz poročila profila je Čikatilo bruhnil v jok in priznal 34 umorov. Preiskovalcem je dal seznam vseh njegovih žrtev in navedel načine, kako jih je pokončal. Priznal je, da je večini žrtev zvezal roke na hrbtu in jim zadal nekaj manjših ran, preden jih je pokončal z vbodi v prsni koš. Nekaterim je rezal okončine, dokler ni doživel orgazma. Dejal je, da so ga smrtni kriki žrtev sproščali in mu dajali užitek, velikokrat je celo okušal njihovo kri. Na začetku je vsem iztaknil oči, saj je verjel, da v očeh mrtvih ostane vtisnjena slika morilca. Pozneje je dojel, da so to samo babje vraže, zato je to dejanje pogosto izpustil. Številnim žrtvam je odgriznil genitalije, bradavice, ustnice ali jezik in jih nekaj tudi pojedel.

V naslednjih dneh je na obravnavah priznal še nadaljnjih 22 umorov, ki so se bodisi zgodili v drugih krajih ali državah ali pa trupel nikoli niso našli. Treh trupel nikoli niso našli in identificirali, zato je bil Čikatilo na koncu obtožen umora 53 žensk in otrok med letoma 1978 in 1990. V naslednjih mesecih so ga poslali na poseben inštitut, kjer so ugotavljali, ali je bil med zločini prišteven ali ne, in na koncu sklenili, da sicer ima nekaj osebnostnih motenj, ki izvirajo iz otroštva, a ni psihični bolnik, temveč sadist in da je bil med umori povsem prišteven. Začelo se je sojenje, med katerim je bil Čikatilo zaprt v posebej za ta primer narejeno železno kletko, da bi ga zaščitili pred histeričnimi in jeznimi svojci žrtev. Večkrat se je vedel, kot da je nor, a mu nič ni pomagalo. Obsodili so ga na smrt, kazen pa (kako ironično) izvedli na valentinovo leta 1994. Njegove zadnje besede naj bi po pričevanju prisotnih bile: »Ne odpihnite mi možganov! Japonci jih bodo zagotovo želeli kupiti!«

Pošlji prijatelju Natisni

Oceni:

  • Ocena članka: 3,0
  • 1
  • 2
  • 3
  • 4
  • 5
3,0
glasova 2
Komentarjev: 6
slovenc79 20.07.2018 03:41:48
zanimivo, kako je imela večina serijskih morilcev psihopatske mame.
jmis 20.07.2018 10:35:18
seveda, iz tega ponavadi vse izvira
PegySue 18.07.2018 15:03:04
Večina serijskih morilcev zgleda,kot sosed iz ulice.Ta se od njih razlikuje po tem,da tudi zgleda,kot serijski morilec.
 
jmis 18.07.2018 12:12:09
katastrofalno otroštvo, vsakemu človeku bi se strgalo v takih okoliščinah... ga ne obsojam preveč, pač produkt svojega časa
LaJaArTi 18.07.2018 22:23:55
Ja res grozno otroštvo...veš koliko otrok preživlja še kaj veliko hujše in to v današnjem modernem času in še vedno to nikoli nikomur ne daje pravice, da komurkoli karkoli žalega stori
jmis 19.07.2018 13:07:13
ne gre se za pravico, pač svet je naredu žival iz njega hočeš al ne
Več komentarjev